Biotska raznovrstnost v kmetijstvu (BRK) vključuje dele biotske raznovrstnosti, povezane s kmetijstvom in pridobivanjem hrane, med katerimi imajo poseben pomen genski viri. Temeljna izhodišča pravne ureditve varstva okolja in ohranjanja naravne dediščine so zapisani v Ustavi Republike Slovenije. V Sloveniji imamo celosten pristop urejanja pravnega varstva okolja, pri katerem je na samem vrhu celostni Zakon o varstvu okolja. Pod njim so posamezni zakoni, ki razčlenjujejo njegove določbe ter jih prilagajajo posebnostim varstvenega področja. Na področju varstva biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot imamo Zakon o ohranjanju narave (ZON). Analiza je pokazala, da Zakon ne obravnava kmetijske biotske raznovrstnosti ter da se je njeno varstvo oblikovalo znotraj kmetijske zakonodaje, neodvisno od okoljske. V predpisih obeh se uporabljata neodvisni vrednostni lestvici naravnih dobrin (naravne vrednote oz. avtohtone sorte in pasme), ki nista povezani v logično celoto. Vključevanje varstva biotske raznovrstnosti v kmetijstvu v sistem okoljske zakonodaje bi bilo mogoče s spremembo ZON, in sicer z določilom o prenosu pristojnosti za agrobiodiverziteto na kmetijsko zakonodajo. Ustrezna povezava med okoljsko in kmetijsko zakonodajo na področju varstva genskih virov v kmetijstvu bi bila smiselna uporaba statusa naravne vrednote za tiste dele BRK, ki imajo za Slovenijo določeno kulturno, zgodovinsko in/ali znanstveno vrednost.