Predstavljeni so rezultati zooarheološke in tafonomske analize ostankov velikih sesalcev iz jame Stenašca/Grotta dell’Edera) na Tržaškem Krasu. Najstarejše človekove sledi so datirane v mezolitik (sovterjen). Ljudje so se namreč v jami občasno zadrževali že v predborealu, intenzivneje pa so jo začeli obiskovati v borealu in v začetku atlantika. Zadnja faza prisotnosti mezolitskih skupin je časovno umeščena v kastelnovjen. Označujejo jo ostanki domačih in lovnih živali, pri čemer večji del kosti izkazuje sledi neposredne izpostavljenosti vremenskim pojavom. To bi lahko pričalo o razmeroma počasnem odlaganju omenjene plasti, ki je povzročilo nastanek palimpsesta, vendar bi dokončna razjasnitev problematike terjala več geoarheoloških podatkov. Za skupek živalskih ostankov iz neolitskih in eneolitskih plasti je značilna očitna prevlada kosti in zob drobnice, pa tudi postopna rast števila najdb domačega prašiča in goveda. Na podlagi prisotnosti posameznih kosti ovčjih in/ali kozjih zarodkov je mogoče sklepati na naraven pogin teh živali. Slednje kliče k previdnosti pri oceni starostnih profilov domestikatov z najdišč, ki so bila uporabljana kot staje.