Razprava se ukvarja z izbranimi primeri dekonstrukcij nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo, značilnimi za postmimetično, od neoavantgarde do postmilenija. Sledi avtorjem, ki od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes dekonstruirajo dramsko terizumljajo nove oblike redramatizacij in postdramskega medmedijskega prepleta. Avtorji, kot so Peter Handke v Zmerjanju občinstva, skupina Pupilija Ferkeverk v Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, Dušan Jovanović v Spomeniku G in Igrajte tumor v glavi, Milan Jesih v Limitah in Grenkih sadežih pravice, Matjaž Zupančič v Hodniku in drugih igrah, Dragan Živadinov in njegove ekipe v Obredih poslavljanja, Oliver Frljić v Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Simona Semenič v 1981 ter Žiga Divjak in Katarina Morano v različnih projektih – čeprav vztrajno ustvarjajo motnje v fikcijskem besedilnem kozmosu – v gledaliških tekstih in predstavah - performansih vzpostavljajo močan proces redramatizacije, intenzivnih zapletov in razpletov. Kot da bi hkrati z dekonstrukcijo dramskega vbrizgali v postdramski proces uprizarjanja in pisave dramsko in dramatično. Postmimetično tako soobstaja s predmimetičnim, »slečenje« reprezentacije drame privede do vzpostavljanja fikcije.