Spodbuda za raziskovanje ji je ugotovitev Borisa Paternuja, da so Strniseve ide- je blizu romantizmu in nadrealizmu. Podobnost med nadrealizmom in Strnisevim ustvarjanjem opaza v uporabljenih temah ali motivih, kot so motivi spanja in sanj, izjemnega umetnika, lebdenja, ozivljanja mrtvih, preseganja smrti, cepljenja in spre- minjanja osebnosti, metamorfoz, zivali in rastlin v nadrealisticni pokrajini, lutk, goz- da. Nasprotno pa je Strnisi povsem tuja za nadrealiste znacilna perverzna erotika. In ceprav se zdi, da je Strniseva poetika dalec od teznje po socialnih in politicnih spremembah, h katerim je kot avantgardna smer tezil tudi nadrealizem, se tudi pri njem pogosto razkriva zaskrbljenost nad duhovnim razvojem cloveka, predvsem za- radi pridobitnistva in potrosnistva oz. »miselnosti stacune«. Tako kot nadrealisti je verjel v vzporednost pojavov v realnem in duhovnem svetu, v medsebojno izmenja- vo med materialnim in mentalnim ter podobno kot protikrscanski nadrealisti tudi Strnisa svojega prepricanja v obstoj nadnaravnih sil ni razumel v duhu krscanstva, temvec panteizma. Z nadrealisti Strniso veze prepricanje o enotnosti sveta, o ne- deljivosti bitja, s tem pa nasprotovanje dualisticnemu locevanju snovi in duha ter zavest o transcendentni razseznosti sveta, ki povezuje in enaci vse z vsem. Podobno kot nadrealizem, ki je zavrnil vero v moc razuma, tudi Strnisa kategoricno zavraca racionalizem, za katerega verjame, da je soodgovoren za zgodovinske izkusnje 20. stoletja, in s tem mimeticno poezijo, nasprotuje »antropocentricnemu humanizmu« in se zavzema za antropomorfizem in priblizevanje animizmu. Ceprav se Strnisevi verzi ne zdijo sorodni nadrealisticni avtomatski pisavi in »parjenju besed«, izra- zajo dusevna stanja in nastajajo pod vplivom podob, od katerih je mnoge mogoce razlagati v duhu psihoanalize. Ob tem avtorica opozori se na sorodnost Strnisevega ustvarjanja s koncepti magicnega realizma, v katerem se tako kot v nadrealizmu in v Strnisevi poeziji ustvarja ozracje skrivnostnosti, neznanega. V drugem poglavju z naslovom Poeticno ustvarjanje sveta. Akt ustvarjanja kot dialog z idejo kozmogonije se najprej posveti Strnisevemu literarnemu mitu, za ustvarjanje katerega avtor uporablja simbolni jezik s pomocjo treh strukturnih nacel identitete, analogije in antiteticnosti. Z uporabo simbolnega jezika Strnisa ustvarja nadomestni, mitski svet kot enega od moznih svetov. Ideja »enotnosti biti», ki je po avtoricinih besedah posebej znacilna za juznoslovanske avantgarde, o cemer je na Poljskem prva pisala Barbara Czapik-Litynska, in je deloma posledica kriticne ocene tedanjega politicnega polozaja, je pri Strnisi izraz zelje, da bi izrazil ustrezno resnico o fenomenu sveta in cloveka in z literaturo vplival na razvoj cloveske zavesti in eticne obcutljivosti. Pesniske podobe tako zdruzujejo prvine razlicnih prostorov: notranjih in zunanjih, kolektivnih in osebnih, stvarnih in mitoloskih ali fantasticnih, s cimer odpira dialog med razlicnimi, vcasih celo nezavednimi manifestacijami ob- stoja. Avtorica seveda ne more mimo Strniseve pesemske knjige Oko, pod vplivom Kantove filozofije podnaslovljene Oris transcendentne logike, katere podoba sveta temelji na nacelu, analognem zivemu organizmu, in v kateri je ideja kozmicne zave- sti najpodrobneje izdelana. Knjiga kaze znacilnost Strniseve kozmicne zavesti, to je razmisljanje pars pro toto, ki ga avtorica predstavlja kot eno od znacilnosti miticnega misljenja. Kot drugi primer ideje o enotnosti biti v Strnisevih delih je besedilo2 Na drugi strani iz zbirke Zelod, temeljece na filozofskem konceptu Husserlove monade, ki je - v nasprotju z Leibnizovo monado - v stiku s tem, kar je zunaj. Epistemoloski koncept enotnosti sveta v Strnisevi poeziji je tudi v zvezi s Heideggrovo filozofijo in s konceptom »tragicnega junastva« Alberta Camusa. Monika Gawlak pojasnjuje Strnisev dialoski odnos z osrednjim predstavnikom slovenske zgodovinske avantgarde Sreckom Kosovelom, ceprav v tem primeru ne gre za medbesedilnost, temvec za sorodnost med avantgardno vizijo cloveka v koz- micnem redu in konceptom »enotnosti«. Podobno kot v Strnisevi poeziji je tudi pri Kosovelu makrokozmos v mikrokozmosu in raznovrstnost v enotnosti. Drugac- na pa sta njuna pogleda na vlogo poezije. Strnisa ne meni kot Kosovel, da poezija spodbuja nastanek nove in boljse realnosti, ceprav je preprican, da ima literatura pomembno vlogo pri clovekovem razvoju. Kosovel je svojo poetiko oblikoval ob vplivih konstruktivizma, ki je Strnisi ideolosko tuj, in ekspresionizma, ki je povezo- val vero v cloveka in dialog s kozmosom. Zato avtorica predvideva, da so Strniseve literarne korenine ekspresionisticne in si je od ekspresionisticnih izraznih sredstev izbral grotesko, kontrast, sanjske teme in deformacijo z metamorfozami. Vendar ze v prvi zbirki Mozaiki ne izraza vere v novega cloveka, ki je sredisce vesolja in moznost pozitivne transformacije realnosti, ampak vizijo kozmicne enotnosti, kar pa je prisotno v delih Mirana Jarca, predstavnika t. i. kozmicnega ekspresionizma. Kljub temu obstaja med Strnisevo kozmicno zavestjo in Jarcem bistvena razlika, saj slednji kozmicne vizije polni s terorjem in eksistencialno praznino ter bolecino osamljenega cloveka. Strnisevo ustvarjanje se je oplajalo tudi z deli tujih avtorjev, poleg ze omenjenih tudi Poeja, Rilkeja, Dostojevskega, Manna, Verna in Homerja, vendar se je avtorica omejila le na Poeja in Rilkeja. Za Strnisevo povezovanje s prvim ugotavlja sorodnost podob, tem in do neke mere tudi razumevanja vloge pesnika in poezije. Ceprav nepo- sredne povezave z deli Poeja pri Strnisi ni najti, je izpricano njegovo navdusenje nad Poejem. Podobnosti so npr. med Poejevo ekolosko vizijo v pesmi Charmed Island in Strnisevo zbirko Oko, ki se kaze tudi v enakovrednosti vseh zivih in celo mrtvih bitij. Odkriva dialog med Poejevo novelo William Wilson in stevilnimi Strnisevimi pe- smimi, ki se kaze tudi v prikazu zunanje realnosti kot analogije psihicnim dejstvom. Skupna je pogosta uporaba teme spanje ali zivljenja v sanjah, ki preckajo mejo smrti in si prizadevajo za stik s svetom transcendence, ceprav je pri Poeju bolj demonska in temnejsa kot pri Strnisi, saj manj razkriva kozmicno enotnost sveta. Podobnost med kozmicno zavestjo slovenskega pesnika in Rilkejevo »nevidnostjo« je v odkrivanju nevidne dimenzije sveta, vecdimenzionalnega univerzuma. Oba smrt razumeta kot drugo plat zivljenja, njegovo nujno dopolnilo in oba razumeta, da ima umetnik nalo- go prikazati vizijo celotne realnosti.