Pričujoči članek obravnava problematiko moralno-didaktičnega vidika »konfucijanske umetnosti«, ki nastopa v obliki t. i. narativnega slikarstva. Z namenom legitimacije politične avtoritete so številni vladarji s pomočjo vizualnega medija promovirali konfucijanske družbene in politične vrednote, ki bi jih prikazali kot idealne konfucijanske vladarje. Na primeru dveh vladarjev – prvega cesarja dinastije Tang Taizonga (589–649) ter ustanovitelja dinastije Južni Song Gaozonga (1107–1187) – bomo poskušali prikazati koncept »konfucijanskega idealnega vladarja«, kot ga razkrivajo posamezni primeri narativnih ilustracij. Izhajajoč iz teh primerov bomo v zadnjem delu članka poskušali interpretirati slikovno propagando velikega vodje komunistične Kitajske Mao Zedonga (1893– 1976), ki je ravno tako s pomočjo didaktičnih ilustracij v obliki propagandnih plakatov širil moderne ideje komunistične ideologije. Pri tem je večkrat prikrito sledil modelu »konfucijanskega vladarja«, čeravno ga je ovil v simbolne ovoje modernih ideologij 20. stoletja. Ali bi torej lahko Mao Zedonga označili za poslednjega »konfucijanskega idealnega vladarja«, bo osrednje vprašanje zadnjega dela pričujočega članka.