Janko Ravnik je slovensko glasbeno javnost opozoril nase v 20-tih letih 20. stoletja, ko so izšle njegove prve skladbe pri Novih akordih. Po zaključenem študiju klavirja v Pragi se je domačemu občinstvu predstavil ne le kot pianist temveč – zanimivo – tudi kot skladatelj. Njegovi prvenci so s strani takratne kritike doživeli izjemen uspeh; duh pozne romantike če že ne modernizma, ki je bil Novim akordom, edini slovenski glasbeni reviji na začetku stoletja, še precej tuj, je dihal v vsaki Ravnikovi skladbi. Lahko rečemo, da so Ravnikova dela prinesla nov, manj znan duh Novim akordom, ki je z odobravanjem sicer precej presenetil takratno uredništvo. Janko Ravnik je torej v 20-tih letih predstavljal svojsko glasbeno osebnost, ki je v slovenski glasbeni svet prodrla z značilno, prepoznavno, umetniško dovršeno glasbeno govorico. Nadaljnje avtorjevo komponiranje je ostalo trdno zavezano glasbeni poetiki zgodnjih del; Ravnikov skromni ustvarjalni opus se je zadržal na področju komorne glasbe – samospevov, zborov in klavirskih miniatur, še bolj kot skladanju pa je bil morda predan poustvarjalnosti na koncertnih odrih in pedagoškemu delu. Ravnikova glasbena dejavnost je bila predvsem v prvi polovici 20. stoletja vseskozi prisotna v slovenskem glasbenem življenju. Kakšna je bila recepcija njegovega ustvarjalnega dela pa skuša ugotoviti pričujoči članek. Pri tem upošteva tudi vse tiste vire, ki sledijo skladateljevi pianistični dejavnosti, da bi bil mozaik 'zapisanega' bolj celovit. Pri količini obstoječih in ohranjenih virov se na prvi pogled zdi, da je bilo o Ravniku že veliko povedanega ter da interpretaciji njegove umetnosti manjka le še epilog. Temeljitejši pregled gradiva, kot tudi primerjava starejših in novejših zapisov, pa ponuja povsem drugačno sliko. Z opazovanjem recepcije Ravnikove glasbene ustvarjalnosti v slovenski publicistiki na treh ravneh – na kritikah skladb v takratnih glasbenih revijah, na prispevkih s področja glasbeno-analitičnega dela Ravnikovih skladb in na obstoječih življenjepisnih virih ter podobnih orisih skladateljevega življenja in dela – se izkaže, da se prvi dve in hkrati tudi najpomembnejši ravni skrčita na dva relevantna avtorja: Gojmira Kreka in Marijana Lipovška. Po tem se seveda postavljata vprašanji, koliko je dejansko raziskanega na področju ustvarjalnosti Janka Ravnika in kaj njegova umetnost v mozaiku slovenske zgodovine glasbe pravzaprav pomeni.