V zadnjih desetletjih se je izobraženost prebivalcev evropskih držav, še posebej mladih, pomembno povečevala, ob tem pa se je zmanjševala verodostojnost jamstva, da višja stopnja formalne izobrazbe prinaša ustreznejšo in bolje plačano zaposli­ tev. Hkrati se spreminjajo prakse zaposlovanja, med drugim tudi zato, ker delodajalci vse pogosteje zahtevajo neformalno pridobljena znanja in veščine, ki so kratkoročno profitabilna, šolska spričevala in diplome pa pripoznavajo za vstopnico v izbirni proces. Za zaposlitev so vse bolj relevantna neformalno pridobljena znanja in veščine, kot so: socialne in komunika­ cijske spretnosti, informacijska pismenosti, obvladovanja tujih jezikov idr. Od iskalcev zaposlitve se zahteva tudi sposobnost nadgrajevanja formalnih zanj in preusmerjanja od ozkih specifičnih k širšim in splošnejšim kvalifikacijam. Učenje ob delu in učenje na dolgi rok oziroma vseživljenjsko učenje postajata del zaposlitve. Te nove zahteve na trgu dela še posebej priza­ devajo populacijo mladih iskalcev prve zaposlitve. Kot kažejo raziskave, so mladi socialna skupina, ki je najpogosteje vklju­ čena v negotove oblike zaposlitve, kot so začasna in občasna dela, dela za določen čas, ki pogosto ne omogočajo izgradnje osebnih profesionalnih karier. Prispevek obravnava dva problema, povezana s temi ugotovitvami: kako bi bilo mogoče ublažiti posledice dejavnikov, ki na trgu dela odrivajo mlade na družbeno margino, s poudarkom na individualnih vložkih v (dodatno) izobraževanje in vzpostavljaje socialnih omrežij; in ali bi mladi z najvišjimi stopnjami izobrazbe, kot tista skupina, pri kateri se z neustrezno zaposlitvijo izgubi največ znanja, z vlaganjem v človeški in socialni kapital lahko izboljšali svoje kompetence za uspešen prehod iz izobraževanja v zaposlitev.