O teorijah migracij imamo na voljo zajetno literaturo, verjetno najobsežnejšo, če govorimo o teorijah, ki razlagajo temeljne demografske komponente, kot so nataliteta, mortaliteta in migracije. Čeprav je seznam teorij migracij nenavadno obsežen, ostajajo teorije nezmožne celostno razložiti tako kompleksen pojav, kot je človeška mobilnost (cf. Massey et al., 1993).Teoretski migracijski korpus je že dolgo razcepljen vzdolž kartezijanskega dualizma. Lep primer za to je denimo Greenwoodova študija iz leta 1985 o notranjih migracijah v ZDA. Greenwood omenja »fundamentalne spremembe«, ki so se zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja in ki jih je pripisal novim metodološkim pristopom k analizi in modeliranju podatkov (Greenwood, 1985). Z današnje perspektive se zdijo taka razmišljanja tehnokratska, saj je, kot je opozoril že Harvey (2005, 12), svet zgrmel v globalno krizo še pred naftno krizo leta 1973, kar je povzročilo razmah neoliberalne razvojne paradigme. Prav ta je narekovala »revolucioniranje« ekonomskih postopkov. Med njimi je zlasti pomembna uvedba finančnih instrumentov, ki so uveljavljali nove in nove metodološke aplikacije na različnih področjih. Seveda je razmah te »nove ekonomije« povzročil spremembo v razmestitvi delovnih mest v ZDA, s tem pa posledično tudi nove migracijske vzorce. Ne glede na to Greenwoodovo pričakovano kratkovidnost pa je njegov članek uveljavil kartezijansko delitev na notranje in zunanje migracije. Ta oblika dualizma še vedno dominira v splošnem, posledično pa tudi v migracijskem raziskovanju (prim. Gerber, 1997).Zavedajoč se zmotnosti tega dualizma (po Gerber, 1997), predlagamo predrugačen pogled na migracije, s pomočjo katerega bi celostno razumeli »obe vrsti migracij«, in sicer kot prepleteni in praktično nerazdružljivi. Pri tem gradimo na podatkih, zbranih z raziskavo o jugoslovanskih notranjih migracijah (2002–2006) in njihovih učinkih v Sloveniji. Na osnovi analize uradnih jugoslovanskih (1948–1991) in slovenskih (po letu 1991) statističnih podatkov ter podatkov ankete, izvedene v obdobju 2001–2004, trdimo, da je delitev na notranje in zunanje migracije z vidika definiranja vzrokov in posledic migracij v Slovenijo irelevantna. Poleg tega zagovarjamo tezo, da je še ena od delitev migracij, in sicer na prostovoljne in prisilne, prav tako nezadostna. Zlasti v jugoslovanskem prostoru uveljavljeni raziskovalec migracij P. Klinar (1985) je denimo na primeru zdomcev oziroma začasnih delavcev v Zvezni republiki Nemčiji poleg delitve na zunanje in notranje migracije uveljavljal tudi delitev na prisilne in prostovoljne migracije. Prav njegov pomemben teoretski doprinos nam je pomenil izhodišče za idejo, da smo pričeli prevpraševati vidik prisilnosti migracij. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, jugoslovanske migracije (1945–1991) obravnavamo v okviru potencialno prisilnih, polprisilnih ali »psevdoprostovoljnih migracij«. Na podlagi teoretskih in empiričnih ugotovitev smo proizvedli tudi posodobljen analitski okvir za individualno ali skupinsko analizo migracij.