Raziskave migracij se običajno posvečajo migrantom. Tu pa bom bolj kot o njih razpravljal o strukturnih značilnostih specifičnih krajev, ki migrante generirajo (in katere generirajo migranti). Govorim o krajih, kjer so migranti številčni kot odsotni subjekti, kot izseljenci. V takšnih krajih lahko posebej izstopajo tudi priseljenci, imigranti. To so kraji, od koder se ljudje izseljujejo, le malo pa se jih tja priseli. Ta demografska konstelacija na poseben način deluje na konstrukcijo krajev in lokalnih subjektov.Moj namen je uvodno skicirane teze analizirati na primeru Benečije, hribovitem območju na vzhodu Furlanije Julijske krajine v Italiji. Za analizo bom uporabil koncept »odročnosti«, kot ga je predlagal britanski socialni antropolog Edwin Ardener (2007). Na podlagi terenskih izkušenj v Kamerunu in na zahodu Škotske je opozoril na dojemanje nekaterih krajev kot odročnih. Problem je zastavil v okviru raziskovanja lokalnih identitet v nacionalnih okvirjih, in sicer kot politični problem neenakosti krajev. Svoj fenomenološki model je zgradil na nizu značilnosti, ki konstituirajo odročnost krajev, v članku pa bom preverjal, ali te veljajo tudi za Benečijo.