V prispevku predstavljamo razumevanje besedotvorne produktivnosti, kakršnega je na korpusni metodologiji konec 80. in v začetku 90. let 20. stoletja utemeljil Harald Baayen. Baayenov način izračunavanja produktivnosti P smo preizkusili na desetih slovenskih priponskih obrazilih, ki tvorijo samostalniške navadne izpeljanke iz glagolov, in sicer izpeljanke moškega spola s pomenom človeškega vršilca dejanja. Šlo je za obrazila -vec, -telj, -ež, -uh, -avh, -ar, -lec, -ač, -aj in -ant. Polavtomatski postopek pridobivanja podatkov smo izvedli na korpusu pisne slovenščine Kres ter med drugim ugotovili, da sta število tvorjenk, katerih del je določeno obrazilo, in produktivnost P tega istega obrazila lahko (zelo) različna. Npr.: največ tvorjenk izmed naštetih je tvorilo obrazilo -lec, medtem ko je bil P najvišji pri obrazilu -ež. Na podlagi podatkov iz Kresa smo nato prikazali še seznam obravnavanih obrazil skupaj s tvorjenkami, tj. seznam, kakršen bi lahko bil del nove slovnice slovenščine, ter ga na kratko komentirali, v zaključni razpravi pa smo se nato opredelili še do nekaterih prednosti in slabosti prikazanega pristopa.