V besedilu raziskujemo, kako makedonski študenti angleščine v akademskem pisanju uporabljajo logične konektorje. Logični konektorji so v tem besedilu določeni kot vrsta kohezivnih sredstev “ki sami zelo malo prispevajo ali sploh ne prispevajo k propozicionalni vsebini, ampak pomagajo določiti odnose med stavki v ustnem in pisnem diskurzu” (Celce-Murcia & Larsen-Freeman, 1999: 519). V članku predstavljamo analizo besedil makedonskih študentov angleščine, ki v drugem letniku študija kot del študijskega programa obiskujejo predavanja iz akademskega pisanja. Osredotočamo se zlasti na naslednje tipe logičnih konektorjev: dodajalne, protivne, vzročne ter časovne. Namen študije je analiza pogostosti logičnih konektorjev, njihove razporeditve v omenjene štiri kategorije, pa tudi analiza ustreznosti njihove uporabe v določenem kontekstu. V članku analiziramo rezultate in skušamo predstaviti morebitne vzroke pogoste oziroma nepogoste rabe posameznih konektorjev. Rezultate primerjamo z rezultati podobnih študij, opravljenih na vzorcih akademskih pisnih izdelkov rojenih in tujih govorcev angleščine. V zadnjem delu predstavljamo tudi pedagoške implikacije študije.