Prevzemanje imenskih prvin iz latinsko-grškega sveta je bilo v slovenski pravopisni tradiciji obravnavano ekskluzivistično, pospremljeno s pogosto nasprotujočimi si napotili splošnim jezikovnim uporabnikom, ki so izhajali iz različnih oblik socialnega razlikovanja v družbi, medtem ko je bil občnoimenski fond razmeroma hitro fonetično podomačen. Izjemo predstavljajo posamezni izrazi, ki so v jezikovni skupnosti obravnavani kot prestižni, tj. izobraženski, in jih ohranjamo v citatnih oblikah. Sodobni knjižnojezikovni standard je prav zaradi omenjenih dejavnikov na področju kodifikacije latinsko-grške leksike in imen neenoten. V prispevku bodo predstavljena dosedanja načela slovenjenja ob izbrani skupini besedja ter izkušnje, ki nas bodo spremljale v prihodnje.