V želji, da bi pojasnil sintaktični razvoj od latinščine do romanskih jezikov, skuša avtor pretehtati možnosti, ki jih nudi sodobna tipologija besednega reda; ta temelji na teoretičnih podmenah, ki naj bi bile v stanju, da upoštevajo statistične pravilnosti, kot jih je bil zasnoval Greenberg. Za temeljno jezikovno strukturo imamo strukturo glava/spreminjevalec, in ta je v osnovi notranje zgradbe sintagme in stavka. Ta tipologija razlikuje dva osnovna tipa jezikov, zaznamuje pa ju linearnost: spreminjevalec stoji levo od glave ali obratno. Po Antinuccijevi terminologiji govorimo o levem ali o desnem tipu. Prvotni indoevropski jezik je bil levega tipa, romanski jeziki pa so po večini desnega tipa; tako kot slovanski in germanski. Latinščina bi predstavljala nekak vmesni, čeprav v osnovi vendarle levi tip. Pri takem gledanju je mogoče razložiti različne sintaktične pojave v razvoju od latinščine do romanskih jezikov; vsi seveda nimajo opraviti z besednim redom. Avtor ugotavlja nekatera razhajanja med členi romanske jezikovne družine: nekateri od njih ohranjajo stari besedni red, torej levi tip. Vendar pa taki primeri le potrjujejo veljavnost tipološke perspektive: kjer kaže že latinščina inovacije, torej pojave desnega tipa, so desnega tipa tudi pojavi v romanskih jezikih. Romanski jeziki ne kažejo pektive: kjer kaže že latinščina inovacije, torej pojave desnega tipa, so desnega tipa tudi pojavi v romanskih jezikih. Romanski jeziki ne kažejo nobenega pojava na levo, torej nobenega konservativizma, če je tako značilno črto opustila že latinščina.