O naglasnih znamenjih v Bohoričevi slovnici 1584 je podrobneje pisal že pater Stanislav Škrabec, za njim pa l. 1968 Jakob Riglerl in 1971 Rudolf Kolarič. Škrabec je iz Bohoričeve slovnice navedel 81 enot s krativcem, nato pa iz Dalmatinovega prevoda Biblije še 48 in iz Megiserjevega slovarja 1592 40. Škrabčev komentar k tem izpisom: "/S/vojega pravila /o rabi akuta in brevisa/ se drži Bohorič primeroma jako natanko in stanovitno. / .../ Popolnoma dosleden Bohorič seveda ni, piše precej pogosto samo e ali a namesto è ali à, večkrat tudiii: sin sna, pijanic, razločik, gladik, požrešin. Zraven kokèr pozna tudi kakèr. / .../ To in ono v njegovi pisavi vtegne biti tiskovna pomota, gravis namesto akuta in nasprotno, npr. Prešèrn nam. prešérèn. " (Škrabec zglede navaja v navadnem črkopisu svojega časa.) Dalje: "Tudi v Dalmatinovi bibliji stoji za b pogostoma à ali è, še večkrat seveda sam a ali e, tudi i." In: "Celo Megiser v svojem Dictionarium quatuor linguarum 1592 rabi v mnogih primerih è in včasih a za b." Škrabec je opozoril še na upoštevanje tega v Hrenovih Evangelijih in listih in tudi v Schönlebnovi 2. izdaji le-teh.