V zgodovini didaktike tujih jezikov sta se poučevanje slovnice in vključevanje materinščine obravnavala izrazito raznoliko, pri modernem pouku tujih jezikov pa sta upravičeno zopet našla svoje mesto. Temeljni cilj pouka tujih jezikov je namreč razvoj sporazumevalne zmožnosti, pri kateri se po Skupnem evropskem jezikovnem okviru jeziki povezujejo in medsebojno delujejo ter za katero je najpomembnejša slovnična zmožnost. Članek izmed didaktično-metodičnih načel, na katerih naj bi temeljil pouk v postmetodski dobi, tako izpostavlja dve: akcijsko in raznojezično usmerjenost. Pri modernem pouku tujih jezikov naj bi se dopolnjevali spoznavni učni procesi in procesi avtomatizacije ter intralingvalna in interlingvalna strategija poučevanja. Članek povzema različne razloge za vključitev slednje ter na primeru slovenščine kot izhodiščnega in nemščine kot tujega jezika prikazuje, kako lahko vključitev prvega jezika pozitivno vpliva na razumevanje rabe členov v drugem oz. tretjem jeziku.