Večina oseb z motnjo v duševnem razvoju v Sloveniji ni zajeta v mrežo programov in storitev, ki jih ponuja država. Kmetijstvo v širšem pomenu besede je nepogrešljiva sestavina teh programov, zato je smiselno predlagati, da se v sistem socialnega varstva kot izvajalce vključi tudi kmetije z ustrezno dopolnilno dejavnostjo. Raziskovali smo pripravljenost staršev oseb z motnjo v duševnem razvoju do vključevanja njihovih potomcev v življenje in delo na kmetiji. Anketiranje 271 staršev je pokazalo, da je 67 % staršev pripravljenih vključiti svojega potomca v življenje in delo na kmetiji, 19 % je neodločenih, ostalih 14 % je izrazilo negativno mnenje. Z modelom nominalne logistične regresije smo analizirali vpliv določenih lastnosti oseb z motnjo in njihovih staršev na pripravljenost. Analiza je pokazala statistično značilen vpliv starosti osebe s posebnimi potrebami, stopnje motnje in njegovih izkušenj s kmetijstvom ter vpliv izobrazbe njegovih staršev. Rezultati našega dela kažejo, da je največje povpraševanje po tovrstnih socialnih storitvah iskati v skupini, ki ima naslednje lastnosti: gre za osebe z motnjo v duševnem razvoju, stare do 25 let, ki imajo izkušnje s kmetijstvom. Dodatni želeni lastnosti sta: zmerna stopnja motnje in starši z več kot osnovno izobrazbo. Drugo ciljno skupino predstavlja skupina neodločenih, ki se od skupine, ki je naklonjena vključevanju, razlikuje predvsem po skromnejših izkušnjah, ki jih imajo osebe z motnjo s kmetijstvom, in po višji stopnji motnje.