Članek obravnava problematiko frazeoloških enot v poučevanju/učenju italijanščine kot tujega jezika. V ta namen so bili sistematično analizirani nekateri učbeniki, osnovani na podlagi SEJO, in sicer z namenom ugotoviti, kako in v katerih kontekstih so frazeološke enote prisotne in obravnavane, ter določiti, v kolikšni meri so izbrani učbeniki za italijanščino učinkovita opora v procesu učenja/poučevanja.Prav zaradi njihovih značilnosti so v italijanščini frazeološke enote za nematerne govorce vir precejšnjih težav, še posebej takrat, kadar njihova materinščina ni eden od romanskih jezikov. Do uveljavitve komunikacijskega pristopa in tudi kasneje je didaktika tujih jezikov namenjala frazeologiji le malo pozornosti; predpostavljalo se je, da se ta razvija s posnemanjem ter da gre za aspekt, ki ga velja obravnavati le na višjih ravneh jezikovne zmožnosti. Kljub temu novejše raziskave kažejo, da je eksplicitna in sistematična obravnava frazeoloških enot pri poučevanju/učenju tujega jezika nujna že od ravni A1 naprej. V SEJO so frazeološke enote sicer obravnavane kot pomemben element znotraj leksikalne zmožnosti, vendar so skoraj izvzete iz opisnikov za posamezne ravni. Zdi se, da tak pristop pušča brez skupnih in objektivnih kriterijev avtorje učbenikov, ki se o tem, če in kako vključiti frazeologijo v učbenike, odločajo precej subjektivno.