V tretjem poglavju se najprej seznanimo z izvirno shemo organizacije dogajalnega prostora v literaturi (Piatti 2009: 128-131). Sestavljajo jo razliène prostorske komponente, ki so v prikazu razvrsèene koncentrièno. Notranji koncentrièni krog pomeni prostor delovanja oz. nahajanja knjizevnih figur in je lahko sestavljen iz veè manjsih prostorskih enot, kot so hisa, dvorisèe, hotel ipd. Obdaja ga krog, ki pomeni t. i. geografski horizont, h kateremu spadajo topografski markerji (npr. kraji, regije, ki so v literaturi samo omenjeni, ne da bi se osebe tam tudi fizièno nahajale) in projicirani prostori (npr. lokacije spominjanja). Dogajalni prostor je v shemi v tretjem koncentriènem krogu od znotraj navzven, tako da objema celotno pripovedno strukturo oz. svet pripovedi in predstavlja nekaksno nadpomenko prostoru delovanja in geografskemu prostoru. Osvezeno je vprasanje odnosa med dogajalnim in geografskim prostorom in avtorica spomni, da so vrste in stopnje nanasanja literarnih na zunajliterarne prostore razliène.3 Ko naprej pojasnjuje odnose med realnim in fiktivnim prostorom, se nasloni na razliène tipologije dogajalnega prostora. Po Franku Zipflu (Zipfel v Piatti 2009: 131) je mogoèe loèevati med fikcionaliziranimi prostori, pri katerih obstajajo tesne povezave z realnimimi prostori, prostori fikcije, kjer ni (prepoznavnih) povezav z realnimi prostori, ter kombinacijami med obema vrstama prostorov. Omenjena sta Lennard Davis (Davis v Piatti 2009: 134), ki govori o dejanskih, fiktivnih in preimenovanih prostorih (actual-fictitious-renamed), in Earl Miner (Miner v Piatti 2009: 135), ki izhaja iz tridelne sheme common-proper- improper, kar je zelo podobno Davisovemu predlogu (proper ima vzporednico pri actual, common in improper pa pokrivata neimenovane oz. preimenovane in fiktivne prostore). Najustreznejsa se avtorici zdi delitev, ki je kombinacija nekoliko starejsega predloga Terencea Parsonsa (1980) ter zamisli F. Zipfla in Thomasa Pavela (Zipfel in Pavel v Piatti 2009: 133-134). Po tej zamisli se kategorija native objects4 nanasa na dejansko neobstojeèe oz. namisljene prostorske entitete in je torej stvar teksta, immigrant objects pa so tisti realni objekti, preko katerih se vzpostavljajo povezave med realnim in fiktivnim svetom (predvsem uporaba toponimov v fikcijskih besedilih in eksplicitna poimenovanja lokacij). Vmes so t. i. surrogate objects, ki so fikcijske razlièice dejansko obstojeèih objektov, samo da od njih bolj ali manj odstopajo. To spominja na lestvico, ki smo si jo uvodoma zamislili za prikazovanje blizine oz. oddaljenosti med fiktivnim svetom in zunajliterarno stvarnostjo, medtem ko Piattijeva na teh podlagah revidira svojo prvotno shemo: native objects umesti na ravnino imaginacije, samo da je tokrat govor o fingiranih literarnih dogajalisèih in conah, surrogate objects so pri njej literarno preoblikovana dogajalisèa, medtem ko so immigrant objects importirana oz. uvozena dogajalisèa (Piatti 2009: 137), ki referirajo na dejansko obstojeèe prostorske realije. Kar pri konceptu navdusuje, je predvsem prizadevanje, da se na relaciji geografski-fiktivni prostor zajame èim veè razlicnih oblik in modelov dogajalnega prostora. Po drugi plati pa med razlicnimi avtorskimi koncepti razen v terminologiji, ki pogosto pokriva isto vsebino, ni bistvenih razlik in vsi temeljijo na enostavni binarni opoziciji imaginarno-realno. Na ravni teorije je zato toliko zanimiveje, ko avtorica (141 sl.) premislja o kombinacijah teh razlicnih konceptualnih kategorij (npr. importirana in literarno preoblikovana dogajalisca, importirana in fingirana dogajalisca, remodelirani dogajalni prostori, ki pripadajo relativno avtonomnemu svetu imaginacije). Najzanimiveje je, ko ob posameznih kategorijah in njihovih kombinacijah poda primere del iz nemske in svetovne knjizevnosti (od J. Cortázarja do G. Kellerja in A. Manzonija), na katere pogledamo iz drugacnega zornega kota. V aplikativnem delu je najprej obdelanih pet avtorjev: F. Schiller z Viljemom Tellom (1804) - Tellova topografija je precizneje obdelana v cetrtem poglavju -, Friedrich Th. Vischer z romanom Auch einer (1878; gl. tudi zemljevid st. 2), Ernst Zahn (Albin Indergand, 1901, zemljevid st. 3), Meinrad Inglin (Ursprung/Die Sendung, 1933) in Christina Viragh (Pilatus, 2003; zemljevida 4 in 5). Odlocitev, da se prostorske analize najprej lotimo samo ob izbranih delih, ki razlicno referirajo na Svico, se mi zdi dobra, saj se na ta nacin postavi na preizkus teorija in lahko se pokazejo morebitne metodoloske pomanjkljivosti pristopa. Prav tako je dobro, da so dela iz ralicnih casovnih obdobij, saj se ze iz majhnega vzorca lahko vidi, kako se diahrono spreminjata vloga in podoba Svice skozi literaturo. Kriticen bralec utegne pogresati mocnejso povezanost med teoreticnim in aplikativnim delom, saj je vracanje k izhodiscni shemi vse redkejse na racun interpretacij posameznih del, ki se oddaljujejo od izhodiscnega koncepta, kar je spet lahko spodbudno, ker ne ostanemo na ravni samo teoreticnega razglabljanja.