Nacionalne vlade in mednarodne ustanove v zadnjih desetletjih iščejo načine, kako bi odpravile razlike med posameznimi regijami in revitalizirale tiste, katerih razvoj zaostaja za drugimi. Zamisli o najučinkovitejših načinih za doseganje teh ciljev in njihovi primeri izvirajo iz različnih krajev po svetu, njihov vpliv pa se običajno širi tudi drugam. Zato so procesi, povezani s prenosom politik, izjemno pomembni za regionalni razvoj. Avtor te procese v članku proučuje na primeru japonskega otoka Hokaido, in to v obdobju po drugi svetovni vojni, pri čemer posebno pozornost namenja vlogi treh mednarodnih strategij: modelu, ki ga je razvilo javno ameriško podjetje Tennessee Valley Authority, teoriji polov rasti in teoriji industrijskih grozdov. Z izsledki raziskave opozori na veliko pestrost akterjev, ki sodelujejo pri prenosu politik, analizira procese vključevanja zunanjih zamisli v politiko regionalnega razvoja in pokaže na široko paleto virov, iz katerih se akterji lahko učijo.