V članku se kritizira kriza, ki trenutno vlada med poklici s področja okoljskega načrtovanja: vodilni se soočajo z nujnimi ekološkimi, socialnimi in ekonomskimi obvezami, obenem pa so obtičali v zmedi brezbrižne postmodernistične umetniške doktrine. Rezultat je stanje paralize, ki so si ga nakopali sami in dopušča, da se nezaslišane napake iz preteklosti ponavljajo v nedogled, pri čemer je pomembno samo to, da so odete v vse bolj estetsko ekstravagantna umetniška oblačila. Do te paralize, ki upravičuje sama sebe, prihaja, ker zaradi poststrukturalistične zaslepljenosti z dvoumnostjo, raznolikostjo in izmišljenim pomenom učinkovit skupni okvir, ki bi obravnaval žgoče vprašanje grajenega okolja, postane nemogoč. Ta paraliza pa je nagrajena, saj služi ozkim ekonomskim interesom tistih, ki z veseljem prisluhnejo zagovoru izvedbe projektov, ki bi bili zaradi slabše kakovosti sicer lahko zavrnjeni. Članek se konča z obetavno ugotovitvijo, da se sestavine takega okvira dejansko pojavljajo v bioloških vedah in na drugih področjih. Da pa bi jih lahko dobro izkoristili, se morajo strokovnjaki naučiti kritizirati napačne rabe neproduktivnih oblik razmišljanja in tudi, kako shajati brez njih; več teh oblik je opisanih v članku. Upamo, da bo članek vsaj majhen korak na tej pomembni poti.