V Prekmurju je bil vodilni izdajatelj časopisov v slovenskem lokalnem jeziku katoliški duhovnik Jožef Klekl st. (1874–1948), ki je izdajal med bralci zelo priljubljena mesečnik Marijin list (od 1919) in tednik Novine (do 1941). Po združitvi Prekmurja z matico se je nabor časopisov razširil in vsak izdajatelj oz. urednik je skušal najti pot do bralcev na svojstven način – s tehtno izbranimi objavami. Poseben pečat je v prekmurski medijski krajini pustil prav Klekl, ne toliko kot duhovnik in ker so bile vsebine v njegovih tiskih v večjem delu nabožne, ampak ker je deloval tudi kot politik. V času njegove politične kariere se je Prekmurje znašlo v novi državi. Iz Ogrske, v kateri je bila slovenska beseda v javni sferi redko ali komaj slišana, je ta pokrajina vstopila v politično nemirno Kraljevino SHS/Jugoslavijo. In to v času, ko sta se dokončno izrisala ideološko nasprotna tabora: konservativni/katoliški in napredni/liberalni. Po letu 1919 se je identiteta Prekmurcev definirala na novo: to ni bila več zgolj tista slovenska pokrajina z versko raznolikostjo, tu sta bila domače narečje in »nova«, zborna slovenščina. Stari prijatelji so postali novi politični konkurenti, sobivanje z Madžari je dobilo nov pomen. Edina stalnica v Kleklovih medijih je bil njegov odnos do nekatoliških vernikov in/ali ateistov. Kljub razgledanosti in načitanosti je vsa leta svojega delovanja ohranil premočrten stav v smislu, da je edina prava vera katoliška. Vse ostale, posebej protestantska, pa so po njegovem skrenile s poti. Tako jih je dojemal in v takšnem duhu je o njih pisal, prevajal in objavljal članke, v katerih marsikateri podatek ni bil preverjen. Zaradi tega je pogosto prišel v »konflikt« z drugimi časopisnimi uredništvi ali pripadniki evangeličanske veroizpovedi.