Slovensko kriminalko devetdesetih let lahko na način razreševanja identitete uganke, ubesedene v razkrinkovalni pripovedi, delimo na klasično in sodobno kriminalko. "Neklasična" sodobna kriminalka se od klasične razlikuje predvsemv suspenzu, saj v prvi detektiv ne išče več samo "ključev", zato se problem identitete z zgodbene ravnine prenaša na raven pripovednih postopkov - sodobna kriminalka se ne sprašuje le "kdo je zložinec", pač pa tudi "kaj je kriminalka". Čeprav je zločin še vedno temeljni vzvod pripovedi, ga formalni medbesedilni postopki navezovanja na literarno in filmsko kriminalno tradicijo obarvajo ironično ali humorno. Identitetna uganka, iskanje storilca, se je tako v sodobni slovenski kriminalki raztegnila na zasledovanje lastnih (pripovedovalčevih in žanrskih) indicev - njene žanrske razpoke so sodobno slovensko kriminalko prenovile in literarno oplemenitile.