Prispevek predstavi, kako je nastanek konceptov estetike grdega (Rosenkranz) in ‘nove lepote’ (Baudelaire) vplival na spremembo vloge demoničnega v poeziji iz obdobja moderne (tj. dekadence, simbolizma in nove romantike). V slovenskem kontekstu se je demonizem v starejših verznih besedilih pojavljal z namenom svarjenja pred Satanom, Peklom in posmrtno kaznijo zaradi nekrepostnega življenja, ki ne sledi božjim zapovedim in višji Resnici, medtem ko se je v obdobju fin-de-siècla pod vplivi nemške in francoske filozofske misli njegova vloga spremenila in od strahu pred padlim angelom Luciferjem prešla k čaščenju demonične muze. Lirski subjekt, ki je v romantiki še verjel v duhovno čistost in odrešenje, je v moderni postal žrtev črne magije in se uročen od zavajajoče lepote čarovnice soočil z (duhovnim) propadom.