V sodobni kulturi se srečujemo z vrsto zamenjav paradigem, ki usmerjajo pozornost h kulturnim vsebinam s poudarjenimi vizualnimi, kinetičnimi, taktilnimi in performativnimi učinki. Te izrazito demonstrira umetniški performans, ki kot avdiovizualen, taktilen, proprioceptičen in motoričen investira uprizorjena telesa v gibanju, je časoven in procesualen. Čeprav je performans v jedru performativnega obrata od kulture teksta (ki predstavlja literarno paradigmo) h kulturi performansa (ki vpliva tudi na neumetniška področja), sodi danes tudi tekst v performans, in sicer v tisti modalnosti, ki vključuje tako napisane/izgovorjene črke in besede kot druge besedilne sestavine: praznine, »belo pisavo«, prečrtane črke in besede, odsotnost, izginjanje in bralčevo telesnost vključujoče aranžmaje. V tem eseju obravnavamo projekta Bit.Fall in CyberSpaceLand, ki funkcionirata kot performansa  hitrega pojavljanja besed in njihovega izginjanja ter kot uprizoritvi vizualnih besedilnih aranžmajev. Prav tako pa se v teh projektih vzpostavlja igra verbalnih in neverbalnih označevalcev, ki sodi k razširjenem konceptu teksta, razumljenega kot besedilna storitev; ta igra spodbuja ne-samo-branje kot novo modalnost kompleksnega izkušanja teksta.