Med slovenskimi skladateljskimi modernisti je glasbenemu gledališču največ pozornosti namenil Darijan Božič. Obravnavana so njegova glasbenogledališka dela, pri čemer je že iz žanrskih podnaslovov posameznih del razvidno, da je skladatelj ves čas iskal novo formo za glasbenogledališko delo. Zdi se, da jo je našel v nekakšnem napol »radijskem« mediju – nosilno težo ima po navadi govorjena beseda, ki jo v obliki zvočne opreme spremljajo redke instrumentalne zvočne intervencije. Te skozi čas izgubljajo modernistično ostrino (harmonski grozdi) in se s sopostavljanjem raznolikega približujejo postmodernizmu. Tako se za Božičeva dela kot značilna izkaže dvojna neuravnoteženost – beseda močno prevlada nad glasbo, hkrati pa se zdi nenavadna skladateljeva želja, da avantgardne gledališke postopke skuša uresničiti v institucionalnem opernem gledališču.