Spor med kontekstualisti in nekontekstualisti v nekaterih središčih univerzitetnega ukvarjanja s književnostjo nakazuje, da se v sodobnem metodološkem pluralizmu perpetuira antinomija med historizmom prvega in imanentizmom drugega vzorca vesedilnosti. Zdi se, da omogoča "obrobni" položaj slovenski literarni vedi odgovarjati na to zagato z vpeljevanjem teorije literarnega diskurza, teorije in zgodovine ustvarjalnega subjekta ali denomo intenzivnejše hermenevtične prakse. Na osnovi eksplicitnih navezav teh projektov na Bahtina članek pretresa aktualnost metode, s katero se je ruski mislec svojčas soočal s konstitutivno antinomijo med zunanjimi in notranjimi pristopi in tako prevpraševal sama izhodišča literarne vede.