Kermaunerjevo vrednotenje slovenske literature prinaša novost v smislu filozofsko-sociološkega pristopa do literarnih, predvsem dramskih tekstov. Razvil je nekaj izvirnih modelov interpretacije, ki jih sam poimenuje model daljice, premice, micelija, pentlje, model rozete, katedrale, triangla ... Njegova poimenovanja so s stališča literarne vede nenavadna, sploh če jih primerjamo z obstoječimi načini interpretiranja, vendar v kontekstu njegovega pogleda na literano interpretacijo logična in utemeljena. V razpravi bom razvojno predstavila nastanek njegovih interpretacijskih modelov. Predstavitev je teoretična, kajti empirična aplikacija njegovih modelov bi zahtevala dodatno razpravo.