Prostor nekdanje Jugoslavije, tako prve kot druge, je poseben glede na druga okolja, v katera so se izseljevali Slovenci. V preteklosti je bila to širša domovina in slovenščina eden od »domačih« jezikov, ki so se v njej govorili. Slovenci, živeči v jugoslovanskem prostoru zunaj meja Slovenije, zaradi skupnega jugoslovanskega duha niso posvečali pozornosti svoji nacionalni identiteti in tudi ne oblikovali posebnega odnosa do svojega jezika. Ta je zato polagoma izginjal iz njihovega vsakdana. Pomena ohranjanja slovenščine kot enega temeljnih znakov slovenstva so se zavedli šele po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Začeli so ustanavljati društva, ki igrajo vlogo njihovega povezovalca, a hkrati tudi spodbujevalca učenja in rabe slovenščine med člani. Ta postaja izziv zlasti mladim, predstavnikom tretje in ponekod že četrte generacije, ki jim je večinoma tuji jezik, a se je učijo, ker jim odpira možnosti za študij in delo v Sloveniji.