Članek na primeru dvojezične pesnice Luize Pesjak problematizira pristop tradicionalne, nacionalno in lingvistično orientirane literarne zgodovine, ki je kot kultura naroda in literatura postala prostor konstituiranja narodne identitete, a pri tem večkrat pozabila na procese v književnosti, ki so bili kompleksnejši. Temu sledi umestitev dela nemškega književnega opusa Luize Pesjak v okvir slovenske literarne zgodovine kot komplementarnega pola njenega slovenskega pisanja. Umestitev je prestop v tradicionalni vedi prevladujočega jezikovnega kriterija in naglasitev književnih procesov, ki niso bili vedno nacionalno "čisti". Analiza in interpretacija pesmi opozarja na nekaj najbolj izstopajočih vsebinskih, motivno-tematskih in formalno-stilnih potez ter jim odmerja mesto v literarnem življenju.