Ta kompromisna utajitev vednosti v imenu verovanja torej ostane - in vztraja kakor vsak fetis (ki je, kot pravi Freud, »zlahka dostopen« 2012: 405). Tako se skoraj vsako poglavje, ki ga ne zaposlujejo posledice bodisi Kvasovih pisem bodisi Marijanovega strela, zacne z vsaj minimalnim avtopoetskim komentarjem, ki tako ali drugace ohranja konflikt med vednostjo in verjetjem o slovenskem gradivu za roman. 1 In prav vsako poglavje se nadaljuje s prozaizacijo verznega citata iz mota, ki je slogovna, a ne romaneskna, kakor da so citirani Shakespeare, Lermontov, Preseren, S. Jenko, Levstik, Valjavec, Vilhar, Kancnik, Zupan in ljudsko slovstvo brez izjeme del kanona, ki naj ga ne profanira romaneskna prozaizacija. Ta kompromisna resitev konflikta med vednostjo in verjetjem torej vztraja - in postane celo tematika romana. Ta pa se s koncno izenacitvijo desetega brata z napisom »DESETI BRAT« na njegovem nagrobniku, ki ponavlja napis na samem romanu, spet konca z avtopoetskim komentarjem. A ze pred tem koncem je tematika kompromisa avtopoetska vsaj toliko, kolikor je tovrstna kompromisna utajitev znacilna tudi za »moderno estetisko uravnanost« (Mocnik 2006: 7). Deseti brat torej avtopoetsko tematizira kompromisni mehanizem estetske recepcije celo tam, kjer brez avtopoetskih ambicij upodablja kompromisni, odcarani svet kompromisnega, srednjega razreda. V tem svetu se spodletelemu ljubezenskemu srecanju, kakrsno uprizorita Onjegin in Tatjana, ali celo Miss Bennet in Mr. Darcy, se najbolj priblizata Lovre Kvas in deseti brat; ljubezen, ki ju zene, pa je se najblize epistemofiliji (je le originalen ali tudi izviren? je le Kvasov ali tudi Kavesov?).2 Se pravi, avtopoetski komentarji, slogovna prozaizacija verznega mota, tematika specificno estetskega kompromisa - vse to je zelo blizu dejanskemu romanu: tako blizu kakor perilo goloti. »Dialoska naravnanost besede med tujimi besedami ... ustvarja nove in pomembne umetniske moznosti besede, njeno posebno prozno umetniskost, ki se je najbolje in najgloblje izrazila v romanu.« Ta Bahtinova ideja (1982: 57) je bistvena za zgornje pojmovanje romana. Juriju Lotmanu (1999: 411) pa se zdi bistvena tudi »za razumevanje umetniske narave Jevgenija Onjegina«, Puskinovega romana, ki ga Lotman analizira na podlagi Bahtinove navedene ideje, Bahtin sam (1982: 103) pa ga omenja kot »enciklopedijo stilov in jezikov dobe« (s cimer, kot pravi Ivan Verc 2010: 119 op. 86, »nekoliko popravi« oceno Belinskega in pozneje, kot dodaja Aleksander Skaza 2001: 182, »polemizira« tudi s samim Lotmanom). Se pravi, Bahtinova teorija romana je relevantna za roman, kakrsen je v Rusiji nastal pri Puskinu, piscu, ki naj z bahtinovskega vidika ne bi bil neprimerljiv z nekim piscem v slovenscini, namrec Presernom (Skaza 2001; Javornik 2002). Se vec, celo Jevgenij Onjegin naj bi bil kot roman primerljiv vsaj z zadnjim delom Krsta pri Savici (Skaza 2001: 182-84; Kos 2002: 10-11). Josip Jurcic torej ni bil brez zgleda, ko je vpeljeval roman v slovenscino. Vsiljuje se torej vprasanje, zakaj Jurcic ni dosegel niti Puskinovega romana, kaj sele romana Dostojevskega, ki je v letu Desetega brata izdal Zlocin in kazen. Po Matjazu Kmeclu je Deseti brat upodobitev t. i. prvotne akumulacije kapitala. Slovenski roman je mogel nastati sele v casu prvega nacionalnega politicnega programa, prvega razmaha slovenske periodike in prve akumulacije kapitala pri slovenski burzoaziji (Kmecl 1981: 21-22). Zgodnji slovenski roman je s tega gledisca »nadvse natancen potresomer« (22) tezav slovenske burzoazije pri formiranju nacije - Presernov nacrt novele ali romana pa prezgoden (19), saj je mogel dosezke njegove poezije v prozi ponoviti sele Jurcic (120). Urednik prvega slovenskega casnika in avtor prvega slovenskega romana v tem romanu svoj alter ego, Lovreta Kvasa, upodobi po modelu nastajajoce slovenske inteligence, »parvenijskih izobrazencev« (Kmecl 2009: 79), ki - kakor ze Preseren (Kmecl 1981: 20) in vajevci (Kmecl 1975: 70) - studij teologije ali filologije zamenjujejo s studijem prava (Kmecl 2009: 64) in se poskusajo prizeniti na posestvo (Kmecl 1981: 115). Deseti brat torej vpelje »osrednji zgodnjemescanski mit o strastni prizenitvi na posestvo« (prav tam), ki ga odpravi sele roman Med dvema stoloma, s tem ko prenese talionsko pravo iz Jurcicevega »historicnega« romana v »izvirnega« in vpelje dobo Jare gospode, kritike slovenske burzoazije (109- 11). Kakor omenjeni prepis s teologije na pravo se namrec tudi prizenitev izkaze zgolj za prvotno akumulacijo kapitala (Kmecl 2009: 81-82). Se pravi, sele sodobni junak romana Med dvema stoloma pade v stendhalovski ljubezenski trikotnik in propade na nacin, ki ga od modernega romana pricakuje Dusan Pirjevec. Prvi stavki »opisujejo«, »razkrivajo« in »nakazujejo«, implicitni avtor »izravnava « in »razveljavlja« - vsi ti glagoli so nedovrsni. Po utajitvi, ki organizira prva dva stavka Desetega brata, protislovjih, ki povezejo naslednja dva navznoter in navzven, ter romanom, kakrsen sledi, drugacni niti ne bi mogli biti. Tezko bi rekli, da Jurcicevi prvi stavki navedeno zares opisejo, razkrijejo in nakazejo ali da implicitni avtor dejansko kaj izravna in razveljavi. Marko Juvan (196) z navedenim zavrne Morettijevo »kompromisno spajanje globalnega ('zahodnega formalnega vpliva') z lokalnim (perifernimi 'gradivi', 'lokalnimi znacaji' in 'lokalnim pripovednim glasom')«. Sam Moretti to razmerje med globalnim in lokalnim povzame po Fredricu Jamesonu, kjer se mu zdi »nacelno binarno«, medtem ko sam meni, da je »bolj podobno trikotniku: tuja forma, lokalno gradivo - in lokalna forma. Malo poenostavljeno receno: tuj size, lokalni liki in nato lokalni pripovedni glas; in zdi se, da so prav v tej tretji razseznosti ti romani najbolj nestabilni, najbolj nemirni« (Moretti 2011: 20). Nestabilnost, nemir - uvodoma analizirana utajitev in tukajsnji nedovrsni glagoli ju vsekakor poznajo. In prav v tem niso zvedljivi ne na tujo formo ne na lokalno gradivo: v tem je implicitni avtor Desetega brata lokalna forma, specificno literarni vpis kompromisa med scottovskim romanom in slovensko krcmo. Tuja, scottovska forma tako ne more vec biti argument za slovensko zamudnistvo, lokalno, slovensko gradivo pa ne za slovensko izvirnost. Deseti brat je kompromis med scottovsko formo in slovenskim gradivom - in v tem ni prav nic drugacen od Starinarja, saj, kot priznava Moretti (36), tudi globalna forma nastane kot kompromis. Razlika je drugod: Starinar je, potem ko je nastal kot kompromis, tudi sam izsilil kak kompromis, na primer samega Desetega brata, medtem ko ta ni imel taksnega vpliva na svetovno knjizevnosti. V tem je Scottova lokalna forma tudi globalna, Jurciceva pa ne.