Migracija je ena najbolj stresnih tranzicij. Imigranti se pogosto soočajo z negativnimi občutki in identitetno krizo. Avtorica je k problematiki pristopila s stališča delovne terapije in osvetlila vlogo stroke pri integraciji te populacije. Znanje o človekovih okupacijah, ki je specifično za delovne terapevte, lahko doprinese k teoretičnemu razumevanju imigracijskih situacij. Podrobneje so predstavljene švedske izkušnje. Fenomen imigracije je švedska realnost, saj naj bi bilo v petih letih že tretjina Švedov imigrantov. Raziskave so pokazale, da ekonomski imigranti v preteklosti niso bili posebno uspešni. Značilen zanje je bil tudi velik delež predčasnih upokojitev. Poleg tega se, v medgeneracijsko dobro mobilni švedski družbi, otroci imigrantov, v primerjavi z avtohtonim prebivalstvom, lažje ekonomsko premaknejo navzdol in težje navzgor glede na dohodke staršev. Za imigrante so značilni trije različni adaptacijski stili. Identifikacija z novo kulturo ali predanost izvorni etnični identiteti sta manj zaželeni varianti. Najbolj uspešen je razvoj bikulturne identitete in transkulturacija. Tako so se na imigracijo odzvali Slovenci na Švedskem vključeni v kvalitativno raziskavo avtorice. Raziskavo je vodila delovno terapevtska paradigma. Proces adaptacije in integracije ter bikulturnost udeležencev so prikazani skozi njihov izbor okupacij in navad. Aktivnostim vezanim na primarno socialno okolje so se sčasoma pridružile nove okupacije in navade. Z vidika delovne terapije je integracija pomenila združitev novih in starih navad in okupacij v okupacijskem vzorcu posameznika. Imigracija je življenjska sprememba, ki sledi dinamiki drugih življenjskih sprememb zajetih v omenjeno raziskavo. Avtorica spoznanj ne želi generalizirati. Zanimajo pa jo človekovi okupacijski odzivi na spremembe in kako so povezani s temeljnimi psihološkimi značilnostmi, v katerih smo si, kljub svoji individualnosti, podobni.