Razprava se ukvarja s spremembo tipičnega ustroja junakov v slovenskih romanih po letu 1991 - ter posledično s spremembo tipologije slovenskega romana- glede na predpostavke Dušana Pirjevca in Janka Kosa, ki s sprememebo družbenozgodovinskih in kulturnopolitičnih podlag slovenstva (slovenska nacionalna osamosvojitev) napovedujeta tudi spremembo tipičnega slovenskega romana in junaka v njem. Na podlagi analize dvajsetih romanov, natisnjenih po letu 1991, skuša razprava to povezavo preveriti. Kriteriji za uvrstitev ali neuvrstitev romanov v reprezentativni tip slovenskega romana so predvsem poteze njihovih junakov: 1. pasivnost, trpnost, nedejavnost. 2. hrepenenjska struktura; 3. žrtveni položaj. Rezultati analize pokažejo, da večina romanov nadaljuje tradicijo slovenskega romanesknega junaka kot pasivnega hrepenelca in žrtve ter ostaja v sferi reprezentativnega tipa slovenskega romana kot deziluzijskega romana žrtve. Sprememba družbenozgodovinskih in kulturnopolitičnih razmer slovenstva vsaj v preteklem obdobju desetih let ni prinesla pričakovane spremembe tipologije slovenskega romana.