Ljubljansko barje je izjemna pokrajina. Vlažne hidrološke razmere omogočajo dobro ohranjenost arheoloških najdišč in paleoekološkega zapisa. Vendar pa je Ljubljansko barje za  paleoekološke  raziskave  hkrati  tudi  izjemno  zahtevna regija.  Razvoj  holocenske  pokrajine  in  vegetacije  je  bil namreč  zelo  dinamičen,  posledica  tega  pa  spremenljive tafonomske razmere in, zaradi kompleksne hidrološke mreže in človekovega vpliva (rezanje šote), pogosto fragmentiran paleoekološki zapis. Kljub številnim raziskavam v zadnjih desetletjih, podrobne raziskave nekdanje hidrologije niso bile opravljene, čeprav je za arheologijo in paleoekologijo to očitno pomembna tema, saj se je v zadnjih letih razvila živahna diskusija o tem, ali je območje Ljubljanskega barja nekoč  pokrivalo  jezero  ali  rečna  poplavna  ravnica.  S  tem prispevkom se želim vključiti v razpravo in predstaviti svoj pogled  na  hidrološko  problematiko.  Moje  mnenje  je,  da so bile paleoekološke razmere na področju Ljubljanskega barja preveč kompleksne, da bi jih lahko zreducirali samo na  polemiko  “jezero  ali  poplavna  ravnica?”,  moj  glavni očitek  raziskovalcem,  ki  so  dozdaj  razpravljali  o  tej  temi pa,  da  je  njihova  interpretacija  hidrološkega  dogajanja preveč ambiciozna, ker temelji na rezultatih premalo ob-sežnih  paleoekoloških  raziskav,  pa  najsi  gre  za  rezultate njihovih  lastnih  raziskav  ali  interpretiranje  rezultatov drugih raziskovalcev.