Tommaso Campanella (1568–1639) je slovenskemu bralstvu znan morda poimensko in zanimiv kvečjemu aforistično kot renesančni utopist in naravoslovec de auditu. V filozofski svet enega najizvirnejših veleumov na pragu novega veka vstopamo skozi stranski, a ne postranski vhod bogatega korespondenčnega korpusa, ki je – tako kot glavnina avtorjevih temeljnih del – nastajal med 27-letnim prestajanjem inkvizicijske kazni, od zadnjih vzdihljajev cinquecenta do leta 1626, in ga smemo prištevati med bero velikih renesančnih epistolarijev od umotvornega Petrarke do Salutatija, Vergerija starejšega, Bracciolinija, Brunija, Barbara, Piccolominija, Ficina in Machiavellija.