Ker je govor v literarni pripovedi le simulacija v smislu literarizacije (idealizacije ali stilizacije) pravega oziroma resnicnega »predliterarnega« govora, si sodobna pripovedna teorija ne prizadeva samo analizirati njegove referencnosti oziroma vsebine (kaj), pac pa predvsem tehnike, nacine in oblike (kako) posredovanosti tega govora, ki so tudi osnova za locevanje vrst govora. Ne bom navajala njihovih zgodovinskih razseznosti, ampak bom rajsi vzporejala naslovne pojme in opozorila na podobnosti in razlike med njimi. Zacela bom z dialogom in monologom, ki vsebujeta (od vseh stirih) najvec pomenskih odtenkov. V ozjem smislu se pojem dialog uporablja za govorne izmenjave med liki v drami, pripovedi ali pesmi, v sirsem smislu pa se terrain uporablja za tip literarnega, znanstvenega ali politicnega diskurza, v katerem se pomensko jedro odpira mnozici osmisljevanj in vlogi drugega/drugosti. Izhodisce - dialog kot izmenjava izjav med govorci v ozjem smislu ter vkljucevanje medbesedilnih in ideoloskih razmerij v sirsem smislu - velja tudi za monolog. Tako je monolog v ozjem smislu diskurz enega govorca, naslovljen nanj in brez pricakovanja naslovnikovega odgovora (Wales 1989: 305) ali izjava z enim aktivnim udelezencem ne glede na prisotnost ali odsotnost pasivnih udelezencev (Danow 1997: 156). K sirsemu razumevanju monoloskosti in dialoskosti je najvec prispeval Mihail Bahtin s teorijo dialoskosti (dialogizma) ali polifonicnosti. V njej je dialoskost vkljucevanje intertekstualnih (dialog literature z literaturo) in ideoloskih (posebni jezik romana odraza poseben pogled na svet) razmerij, monoloskost pa odsotnost pripravljenosti za komunikacijo med liki, idejami, perspektivami in druzbenimi raznolikostmi; dialoskost je torej odprtost za druge in naravnanost na drugost, a monoloskost zaprtost vase, samozadostnost in dogmaticnost. Bolj od te uveljavljene teze o monoloskosti kot nasprotju dialoskosti se zdi za interpretacijo pripovednih besedil tvorna Bahtinova dolocitev obeh, v kateri razlaga dialog kot eno izmed kompozicijskih oblik dialoskega ali monoloskega govora. Po njegovo je vsaka replika sama po sebi monoloska, medtem ko je monolog vedno del daljsega dialoga oziroma izhaja iz njega (Danow 1997: 157). Monolog je torej posebna oblika dialoga, katere strukturaje dialoska in obratno: dialogje sestavljen iz vec monologov. Ne samo povecan delez govornih odlomkov, tudi sam nacin pripovedovanja, ki je v zadnjih desetletjih mocno zaznamovan z govorno (in v tem smislu »neknjizno«) strukturo, me je napeljal k razmisljanju o krovnem terminu za razlicne nacine posredovanja govora in s tem k »izvirni« resitvi: opredelitvi posredovanja govora kot ubeseditvenega nacina. Odlocitev za »nov« terrain - posredovanje govora - je smiselna tudi zato, ker je govor tesno povezan se z drugimi pripovednimi prvinami, kot so pripovedovalec, fokalizacija2 in literarna oseba, v katerih je osrednja prav teznja posrednistva (posredovanja, mediacije) govora, misljenja, sanj, vizij in halucinacij oziroma zavestnih in nezavednih stanj cloveka ali antropomorfnega sredisca. Posredovanje govora razumem kot tretji ubeseditveni nacin, ob pripovedovanju in opisovanju. Pri delitvi na tri ubeseditvene nacine se navezujem na besediloslovno izhodisce Beaugranda in Dresslerja (1992: 129), ki sta besedila delila glede na vlogo in ucinek ter jih tako razvrstila v tri vrste: opisna, pripovedna in argumentativna besedila. Sama upostevam pri delitvi treh ubeseditvenih nacinov - pripovedovanje, opisovanje in posredovanje govora - tudi strukturo in namen besedila, zato namesto argumentiranja3 kot tretjega ubeseditvenega nacina predlagam posredovanje govo1 ra. Tretji ubeseditveni nacin bi lahko, podobno kot v angloameriski literarni vedi, imenovali tudi predstavitev govora {speech representation), saj se skozi pripoved predstavlja govor na razlicne nacine, vendar se zdi posredovanje natancnejsi izraz za literarno posrednistvo med govorjenim in pripovedovanim, pri katerem se v pripovedni okvir ne posreduje samo govor, ampak tudi notranji (psihicni) pojavi preko pripovednih posrednikov, kot so pripovedovalec, fokalizator (ozariscevalec) ali/in literarna oseba. Pridruzujem se izhodiscu Monike Fludernik o pisnem jeziku, ki ne bo nikoli zmogel celostno reproducirati ustnegajezika. Utemeljila gaje z razlago razmerja govor-pripoved: jezik (in s tem tudi govor)je medij pripovednega besedila in istocasno del fikcijskega sveta, ki ga ustvarja pripoved, saj je jezik sredstvo, s pomoejo katerega osebe v pripovedi komunicirajo med seboj. Jezik in govor sta po njenem mnenju tako pomembna, da se prav zaradi njiju lahko bralci zavedamo prisotnosti likov in pripovedovalcev. Brez jezika ni literarnih oseb: celo zivalski protagonist! v pripovedi uporabljajo govor, saj bi v nasprotnem primera umanjkala bistvena kvaliteta, ki jo protagonist! v pripovedi morajo imeti - antropomorfna eksistenca (Fludernik 2009: 64-65). Govor junakov je tako umescen na raven, ki je podrejena pripovedi, kar potrjuje trditev, da je pripovedni diskurz primarna raven pripovedi, zato Wolfson (1982 v Herman, Manfred Jahn, Marie-Laure Ryan 2008: 559) neposredni govor v pripovednem besedilu oznaci za pripovedno (retoricno) strategijo v okviru pripovedovalca. Skozi to izhodisce bomo ugledalí vse poskuse po avtenticnosti govora (izjema so t. i. dialoski ali konverzacijski romani, v katerih je govor prevladujoci ubeseditveni nacin, npr. Prevara Philipa Rotha) kot del procesa, v katerem pripoved nadzira to, kar je predstavljeno, in odreja njeno obliko (premi govor, odvisni govor, prosti odvisni govor), ko jo »posreduje« pripovednemu procesu; prav zato se zdi odlocitev za terrain posredovanje govora smiselna. Seveda je trditev o podrejenosti govora in superiornosti pripovedi potrebno osvetliti skozi spekter eklekticnosti pripovedi in v duhu postmoderne sinkreticnosti razmisljati o tesni povezanosti in prepletenosti ubeseditvenih nacinov (v nasem primeru pripovedovanja in posredovanja govora), se posebej pa povezanosti govora in misljenja. To povezanost poudarja npr. monografija Urosa Mozetica Problem pripovednega gledisca in zariscenjapri prevajanju proznih besedil (2000), v kateri se je avtor naslonil na Shortov koncept predstavitve govora in misli v pripovedi in ga prenovil s predlogom »ukinitve« locevanja na govor in misljenje. Povezovanje govora in misljenja se zdi povsem logicna, uveljavljena ze v studijah Piageta in Vigotskega, ceprav je v nasprotju z uveljavljeno prakso postklasicne naratologije angloameriskega podrocja.