Avtor v prispevku obravnava rabo ironije pri dveh sodobnih slovenskih pesnikih, Urošu Zupanu in Alešu Mustarju. Z zamejitvijo dveh vrst ironije, besedne in situacijske, ter z analizo binarnih opozicij, iz katerih izhaja abivalenca ironičnih izjav oz. situacij, ugotavlja, da se ironija v literarnem besedilu giblje med dvema skrajnostma. Zupanova ironija z uporabo različnih binarnih parov in zabrisanimi prehodi med ironičnim in dobesednim izjavljanjem dosledno ohranja ambivalenco, značilno za fiktivna besedila. Mustar z drugačnim - analoškim - tipom binarnih parov, s poudarjenim dobesednim registrom in z drugimi sredstvi ustvarja enopomenskost ironičnih situacij, ki ožijo estetsko dialoškost besedila in že prehajajo v družbeni angažma.