Članek temelji na raziskavi, ki so jo avtorji opravili leta 2021. V središče postavlja izkušnje otrok in staršev beguncev z vključevanjem v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Sogovorniki iz ...dvanajstih družin so spregovorili o pozitivnih in negativnih vidikih vključevanja v vzgojno-izobraževalni sistem. Med njimi so prevladovale težave z učenjem jezika, učne težave, diskriminacija. Proces vključevanja, ki v zakonih in strategijah deluje kot enoznačen »postopek« prilagajanja otrok na nove jezikovne, kulturne, izobraževalne in institucionalne razmere, v raziskavi predstavljamo iz perspektive »subjektov vključevanja«. Ti proces doživljajo kot dolgotrajen, niansiran in težaven.
Romi so bili v Evropi stoletja tarče nasilja, kaznovanja, izključevanja in patologiziranja, s sodobno, razsvetljensko prevzgojno vnemo pa naj bi jim »pomagali«, da se otresejo pripisane ...manjvrednosti, opustijo problematična vedenja in se asimilirajo. Avtorica dokazuje, da se sodobni programi za vključevanje kljub humanističnemu pridihu in zavezanosti k varovanju manjšinskih pravic skladajo s prejšnjim strukturnim nasiljem. Pri tem v večini primerov dobrohotno »vključevanje« v praksi pomeni socialno, kognitivno, jezikovno asimilacijo, za namene multikulturalizma pa so Romom prepuščene nekatere eksotizirane poteze kulture. Takšna interpretacija Rome prikazuje kot ljudstvo, katerega edini problem je, da niso dovolj napredni - vsega preganjanja in poskusov »vključevanja« so deležni lezato, ker je njihova točka razvoja nezdružljivaz evropsko civilizacijo. Nereflektirano »vključevanje« Romov, predvsem s pedagoškim in socialnoskrbstvenim aparatom, poraja nove etape izključevanja, diskriminacije in rasistične obravnave, kerohranja simbolno mejo med Nami in Njimi čvrsto. Če prevzgoja ni učinkovita, je krivda za neuspeh projektov vključevanja pripisana Romom. Čeprav je vključevanje Romov uradno postalo imperativ, avtorica opozori na spornost nadnacionalnih in nacionalnih strategij in smernic o vključevanju, ki je v resnici samo nova preobleka izključevanja.
V príspevku bomo povzeli produkcijo, ki je v zadnjih desetletjih nastala na področjupreučevanjapovezanosti med družbenopripadnostjo in govorno-jezikovnimi dispozicijami otrok. Ce so v drugi polovici ...20. stoletja teoretsko in metodološko pot utirale predvsem lingvistika, sociolingvistika in sociologija, so pozneje ključno vlogo prevzele discipline, kot so razvojna psihologija, logopedija in nazadnje nevroznanost. S tem se je korpus znanja močno podatkovno okrepil, izostril korelacijo med SES in razvojem otrok ter pokazal na dejavnike okolja, ki igrajo vlogo v socialnem »dedovanju« primanjkljajev deprivilegiranih otrok. Vendar bomo pokazali, da je prav obsežna empirija, zbrana s sodobno programsko opremo ter standardiziranimi instrumenti, deloma podprla »vrnitev« teoretsko manj koherentnih deskriptivnih kategorij. Družbeni razred je sprva zamenjal pojem socialno-ekonomskega statusa/indeksa, nazadnje pa se je razkrojil na vrsto »površinskih« (netrajnih, partikularnih) lastnosti družinskega okolja in privilegiranih/deprivilegiranih staršev. Na področju preučevanja govora in jezika je opaziti povratek študij, ki se osredotočajo (izključno) na leksiko, redkeje na sintakso, skoraj povsem pa zanemarijo semantične in semiološke aspekte jezika ter socialni in družbeni kontekst, v katerem se jezik »poraja«. S tem se je prekinila linija kavzalnosti, ki jo je pokazal Bernstein v sodelovanju s sistemskimi funkcionalnimi lingvisti; razlaga »diskurzivnega dedovanja« socialnih položajev se je poenostavila in povzročila vrsto nenadejanih učinkov: individualizacijo družbene neenakosti, prelaganje odgovornosti za socialno reprodukcijo na revne starše, ki z otroki premalo in »preslabo« govorijo, ter redukcijo kompleksne diskurzivne neenakosti na razvojno patologijo, ki jo je moč pri otrocih izmeriti in s primernimi pedagoškimi/terapevtskimi sredstvi »popravljati«.
Namen prispevka je kontekstualizacija govorno-jezikovnega razvoja otrok iz ranljivih družin. Posebna pozornost je namenjena neskladnosti med perspektivo družin, ki predstavljajo vsakdanji socialni, ...ekonomski, kulturni in jezikovni kontekst otroka, ter perspektivo vzgojno-izobraževalnih institucij, ki nudijo določene programe kompenzacije in podpore otrokom iz ranljivih družin. Ranljive družine v prispevku pojmujemo kot tiste, ki se soočajo s izzivi na številnih področjih, na primer z nizkim socialno-ekonomskim statusom, nestalno zaposlitvijo ali grožnjo brezposelnosti, negotovo nastanitvijo, marginaliziranim družbenim statusom. Obenem so otroci iz ranljivih družin v vzgojno-izobraževalnem sistemu pogosto stigmatizirani in manj učno uspešni. Spoznanja številnih raziskav nakazujejo, da je temeljni mehanizem družbene reprodukcije v izobraževalnih institucijah jezikovna neenakost. V članku bomo predstavili raziskave o razlikah v govorno-jezikovnem razvoju otrok iz različnih družbenih skupin. Pokazali bomo diskurzivne poteze, ki raziskovanje spremljajo, predvsem pri opisovanju družinskega okolja in načina življenja deprivilegiranih skupin. Znanstveni diskurz pogosto spremljajo naključna prepričanja o »kulturi podrazreda« in ranljivih družinah, katerih okolje je opisano kot manj kakovostno in nespodbudno za govorno-jezikovni in kognitivni razvoj otrok. Odgovornost za otrokov neuspeh je pripisana načinu življenja, vzgoje in komunikacije v prikrajšani skupnosti. Po drugi strani pa je v institucionalnem sistemu intenzivnejša strokovna podpora otroku pogojena s kategorizacijo v obstoječem naboru posebnih potreb. Sistem prepoznavanja primanjkljajev in sistem strokovne pomoči sta naravnana k individualizaciji in naturalizaciji težav. Pri tem ostajajo nenaslovljeni strukturni in socialni značaj »zaznanih primanjkljajev« ter kontekst družbene neenakosti.
Flaker nekje zapiše, da je deinstitucionalizacija »stroj«, ki hoče razstavljati totalno ustanovo. V tem stroju dekonstrukcije se mešajo različne vloge, stroke, rešitve, je izrazito notranje ...polemičen, a vendarle ima neko notranjo ekonomijo in idejo »proizvodnje učinkov«. Deinstitucionalizacija je tako konceptualno institucionalizirana – je sklop smernic, zgodovinskih sidrišč, je popis dosežkov in nazadovanj. V veliki meri je »teorija deinstitucionalizacije« dovršena, v praksi pa se še naprej brusi ob zidovih zavodov. Ta članek je poskus deinstitucionaliziranja deinstitucionalizacije, se lotiti problema iz druge smeri, razstaviti sam teoretski stroj. Članek je polemičen do že obstoječih konceptov, ne pa toliko do same dejanskosti. Izmika se nuji, da bi učinkovito nagovoril institucionalizacijo težav v duševnem zdravju, celo besede stanovalcev, taborečih in opažanja s tabora so uporabljena iz zanimanja in medsebojne povezanosti, ne iz pretenzije, da bi naredili program odpiranja. Članek se obrača iz prostora v čas in poskuša pokazati, da je institucionalizacija sicer prostorsko specifična, ampak realizirana v času – da sta čas in vsakdan uporabnikov tista, ki ju oblast poseduje in odteguje skupnosti bolj kot njihova telesa v fizični instituciji sami. Delo zagovarja, da je deinstitucionalizacija sicer lahko utemeljena kot premik uporabnikov iz zavoda v skupnost, ampak mora v svojem jedru vsebovati tudi prelom s časom, v katerem živijo uporabniki že leta in desetletja, ter s hierarhič- nimi razmerji, v katera ostajajo vpeti s »strokovnjaki«.
Klun reviews Migrant Children's Integration and Education in Europe: Approaches, Methodologies and Policies edited by Mateja Sedmak, Fernando Hernandez-Hernandez, Jana M. Sancho-Gil and Barbara ...Gornik.
PDF
