Preko ikonografske in medijske analize izbranih del umetnice Anne Ehreinstein in skozi vizuro družbenoreproduktivne teorije besedilo tematizira delo na hiperženskosti oziroma delo lepote (delo na ...lastnem izgledu) kot družbenoreproduktivno delo in na ta način ponudi svež pogled na ospoljene aspekte proizvodnje umetniške subjektivnosti kot dela umetnosti. Poglavitne metode, ki jih Anna Ehrenstein uporablja v svojih večmedijskih delih, so montaža najdenih posnetkov s spleta, intertekstualna uporaba kritičnih besedil ter samoupodabljanje. Članek se posveti delu, ki predhodí načine tega samoupodabljanja, ki umetnico predstavljajo kot mlado, lepo in kritično diasporično umetnico delavskega razreda in globalnega juga. To delo je v besedilu označeno kot delo lepote ali delo, ki ga umetnica investira v proizvodnjo ženskosti s predpono ali z določenim presežkom: hiperženskosti. Prispevek sledi naslednjim analitičnim korakom: proizvajanje umetniške subjektivnosti najprej umesti znotraj dela umetnosti, nadalje pa delo na videzu hiperženskosti uvrsti k delu lepote kot družbenoreproduktivem delu, ki ga morajo predvsem žensko ospoljene osebe investirati v svoj videz kot predpogoj vstopa in uspešnega delovanja znotraj sfere produktivnega (načeloma plačanega) dela. Prispevek hiperženskost motri tudi z gledišča, kjer se v soodnosu z globalizirano vizualno kulturo vzpostavlja v samih obravnavanih umetninah, sprašuje pa se tudi po njenih družbenih vlogah. Feministična kritika avtonomne umetnosti že vrsto let opozarja na ospoljenost koncepta avtorstva kot navdihnjenega in genialnega moškega subjekta, pripadajočega predvsem višjim družbenim razredom. Znotraj polja t.i. avtonomne umetnosti so vprašanja #jaztudi ključno vezana prav na normativne koncepte ,prave· umetniške subjektivnosti kot predvsem moško ospoljene, višje ali srednjerazredno pozicionirane in bele subjektivnosti iz geopolitičnih in gospodarskih ,centrov·. Vprašanje - Kako delovati kot ,(samo)označena ženska· v polju avtonomne sodobne umetnosti? - pričujoče razmisleke odpira napram širšim kritičnim pretresom načinov vzpostavljanja umetniške subjektivnosti in avtoritete znotraj avtonomne umetnosti.
Članek raziskuj e problematičnost vpisa žensk v zgodovinski spomin in njegovo povezanost s kolektivnimi predstavami o preteklosti, ki se navezujejo na specifično podobo ene od najbolj znanih žensk v ...naši zgodovini. V ospredju sta primerjava in analiza učinka mitskih predstav Veronike Deseniške in Barbare Celjske, s katerimi se odkriva instrumentalna funkcija mita, ki utrjuje veljavna razmerja moči znotraj družbenih razmerij. Analiza se posebej osredotoča na vsebino in funkcijo določene zgodovinske predstave, ki jo v dobršni meri zavzema mitska struktura. Veronika Deseniška velja za najbolj prepoznavno žensko iz plemiške družine Celjskih. Čeprav je zgodovinskih pričevanj o njej zelo malo, se je njen lik tako močno vpisal v kolektivni spomin, da se je ob njem oblikoval mit. Mit o Veroniki ponuja zgodbo o tragični usodi ženske, ki zaradi ljubezni postane žrtev svojega mogočnega tasta. Njeno nasprotje v mitski strukturi je Barbara Celjska, ki je bila, kot je znano iz zgodovinskih virov, ena od najvplivnejših žensk svojega časa. Njuni podobi v kolektivnem spominu ustvarjata specifično dualno razmerje, ki ni rezultat naključja, temveč instrumentalne funkcije mita, ki s svojimi popačenimi in stereotipnimi predstavami konstituira in utrjuje pozicijo ženske znotraj patriarhalnih družbenih razmerij.
Prispevek analizira razmerja med umetnostjo, prostorom in avtonomijo, s katerimi se skušamo v avtonomnih prostorih zoperstavljati hegemoniji kapitalistične produkcije. Umetnost in njena vrednost sta ...podrejeni komodifikaciji in »trgu umetnin«, v katerega je nujno vpisan oblastni/kapitalistični kod. S preučevanjem umetniškega ustvarjanja v avtonomnih prostorih (na podlagi polstrukturiranih intervjujev z umetniki iz AKC Metelkova mesto) ugotavljamo, ali seje mogoče izogniti oblastniškemu ustvarjanju vrednosti ter vrednost umetniškega dela razumeti skozi horizontavtonomnega, svobodnega in solidarnostnega delovanja. S simbolno vrednostjo ima umetniško delo, koje vpeto v širše skupnostne strukture, ki temeljijo na načelih samoorganizacije, avtonomije, horizontalnosti in solidarnosti, pomembno vlogo pri ohranjanju prostora, s čimer je umetnost eden temeljnih gradnikov avtonomnih Oskupnosti. Prostor in skupnost v njem umetniškemu ustvarjanju dodajata lastno simbolno vrednost, s čimer redefinirata umetniško vrednost samo. V vrednost je tako vpisan kulturnopolitični kod avtonomnega prostora, ki novo, utopično dimenzijo umetnosti vzpostavlja skozi spekter alternativnega, solidarnostnega organiziranja družbenega in ekonomskega življenja.
The essay analyses the emergence of new art practices in Yugoslavia. Coined by art historian Ješa Denegri, the term "new art practices" refers to artistic currents evolving at the turn of the ...sixties, such as conceptual art, performance art, body art, poor art, video-art, and so on. The chief thesis of the essay is that the new art practices emerged due to class conflicts triggered by the phasing out of the planned market economy (1950-1963) and the emergence of market socialism (1965-1974). The paper suggests that new art practices should be understood as a result of the student protests in 1968 and the (largely unsuccessful) social movements that called for the emancipation of the Yugoslavian working class and opposed the turn to market socialism.
Članek skuša zožiti vrzel med teorijami družbenih gibanjin dejanskim tokom dogodkov med vstajami na Bližnjem vzhodu leta 2011. Vstaje leta 2011 niso odprle samo Pandorine skrinjice političnega islama ...na Bližnjem vzhodu, temveč so spodbudile nastanek številnih drugih opozicijskih gibanj: od Tunizijskega generalnega sindikata dela (UGTT) do egiptovskih delavskih gibanj, od Ljudske demokratične stranke (HDP) v Turčiji do demokratične avtonomije, ki jo je teoretsko zasnoval Abdullah Öcalan in jo udejanjajo v sirskem Kurdistanu.
Namen članka je pokazati, da je sedanjost časovnost kulturnega in političnega odpora znotraj konteksta državljanskih vojn. Drugi cilj je pokazati da lahko politične revolucije postanejo velike ...revolucije, ki prinašajo nov sistem vrednot le, če so povezane s kulturno revolucijo. Glavni argument je, da takšna kulturna revolucija sama po sebi ne bo v zameno za nič kot potrditev manifestne razsežnosti revolucije kot take, tj. državljanske vojne. V tem smislu je estetika poklicana, da dopolni zgodovino in revolucionarno zavest glede na to, da je lahko le estetika znanost manifestirane prisotnosti državljanske vojne. Uporabljena metoda se bo osredotočila na izpostavljanje estetike državljanske vojne, ki so jo razvili umetniki in misleci priče državljanske vojne. Kasneje bodo ti estetski sistemi postavljeni proti drugim mislecem, ki so se skušali spoprijeti s kočljivimi vprašanji prihoda vojne novega družbenega reda, ki izhaja iz revolucij in državljanskih vojn. Zato so je članek razdeljen na tri dele: najprej povzetek estetike državljanske vojne, kot jo je razkril Walid Sadek, sledi estetika nemrtvih, ki jo je razvil Jalal Toufic, na koncu pa je predstavljen položaj teh dveh estetik v odnosu do Heglom, Marxom, Castoriadisom, Dardotom in Lavalom glede vprašanja o prihodu novega svetovnega reda.
Članek analizira družbene razmere in politično dejavnost v dveh osamosvojitvenih procesih v nedavni evropski zgodovini: prvi je primer Slovenije, ki se je uspešno osamosvojila med letoma 1991 in ...1992, drugi pa primer Katalonije, kjer je proces potekal med letoma 2012 in 2017, ko so vanj posegle španske institucije. Članek s kritičnim neogramscijevskim pristopom do koncepta mednarodnih odnosov prikaže suverenost kot reprodukcijo družbene formacije, ki je uspešno vstopila v politične institucije, zlasti kot posledica hegemonije. V nasprotju z institucionaliziranimi perspektivami, ki družbeno stvarnost omejijo, da prikrojijo razdrobljene narative, so lahko kritični pristopi način, kako opaziti razlike med domnevno podobnimi političnimi dogodki, in kako kontekstualizirati osamosvojitvene procese kot del širših političnih in družbenih sprememb, iz katerih izhajajo, ter kot del omejujočega mednarodnega konteksta, v katerega so vpeti. Četudi je vladajoča katalonska elita želela slediti slovenskemu zgledu, rezultati ne bi mogli biti bolj različni, kot so. Z vidika družbene ureditve je slovenski proces potekal vzporedno z ohranjanjem obstoječe razredne koalicije, katalonski pa se je razvijal sredi razpada družbene formacije. Politično gledano se je slovenski proces osamosvajanja oblikoval z združitvijo, ideološko transformacijo in homogenizacijo vladajočih skupin, medtem ko je bila katalonska epizoda posledica boja za prevlado med nacionalističnimi akterji. Hegemonija, dosežena v Sloveniji, kaže na zmožnost reproduciranja družbene formacije in njene nadgradnje na državno raven, s čimer se zameji prevpraševanje samega procesa osamosvajanja s strani Države.
Besedilo obravnava problem poznanstvenjenja emancipacijskih družbenih gibanj v kapitalistični moderni. Sodobne družboslovne znanosti so se v tem času vzpostavile kot orodje državne intervencije tako, ...da lahko zaznamo vzporednico med hierarhičnim administrativnim upravljanjem družbe »od zgoraj« in ustrezajočim znanstvenim »objektivizmom«. Povezava med emancipacijskimi gibanji in znanostjo zato ni samoumevna ter je pogosto izraz avtoritarnih politik. Za razumevanje teh gibanj se obravnavajo še druge kategorije vednosti, kot sta metis in praxis. Avtor poudari zahtevo po epistemološkem obratu k epistemologijam Juga kot temeljno značilnost globalnih odporov proti neoliberalnemu redu.
After decades of progressive governments, social movements have undergone significant changes, especially in regards to practices that are labeled as "autonomous". The reason for this is the spread ...of state-sponsored social policies. Even though they have a detrimental effect on autonomy and self-management, they remain a presence in almost all movements, coexisting with institutional connections that are supported by many and not perceived as contradictory.
Do we dedicate as much attention to inventing new social systems as we do to new technologies, cars, fuels, medicine, and space travel? Is democracy still an optimal political system and liberalism ...the ideal social order? The article is based on the notion that humanity would be able to create new alternatives to managing the globalized and techonological society if these types of inventions and "patents" were given more attention and resources. The author presents some of the existing ideas that provide an alternative the dominant social order, especially in relation to the concept of democracy. By employing William Foote Whyte's theory of social innovation, the author proposes a matrix for evaluating the usefulness of these proposals. This model is used to analyze gerontocracy, noocracy, cyberocracy, singleton, world society, celebration society, demarchy, panarchy, futarchy, and delegative democracy. The author finds that there is a serious lack of viable and useful socio-political alternatives, but there is an even bigger issue: in contrast to the natural sciences, social scientists do not have a laboratory for testing alternative models in an efficient and harmless manner.
