Izspisek iz štandreške matične knjige (5. knjiga, stran 50, št. 34) o rojstvu mojega deda Andreja Tabaja (Štandrež, 1911 – Gorica, 1990) z dne 12. julija 1943 (zraven piše, da gre za 21. leto ...fašistične dobe). Dokument je bil izdan na nekolkovanem papirju za upravne postopke. Piše, da se je Andrej (na dokumentu v poitalijančeni obliki Andrea) Tabaj rodil očetu Blažu (na dokumentu Biagiu) Tabaju in materi Mariji Angeli Rijavec (na dokumentu Marii Angelini Rjavic) dne 19. maja 1911 in da je bil krščen dne 23. maja. Piše tudi, da je arijske rase, saj so takratni fašistični zakoni predvidevali tudi navedbo “rase”. Dokument je podpisal takratni štandreški župnik Alfonz Čuk (Bilje, 1912 – Latrobe, Pensilvanija, 1975), znan teolog, pedagog, publicist in psiholog, ki je kot izredno narodno zavedni duhovnik deloval v Gorici in okolici v dobi najhujšega fašističnega zatiranja, po vojni se je pa kot psiholog uveljavil na visoki ravni v ZDA.Dimitri Tabaj
Učiteljica Antonija Toroš in tretji razred osnovne šole v Štandrežu v šolskem letu 1953-1954.Na sliki: učiteljica Antonija Toroš. V tretji vrsti z leve stojijo: Vilma Cotič, Tatjana Šuligoj, Jožica ...Brisko, Renata Delpin, Laura Vuga, Miroslava (Sonja) Kerpan, Sonja Markič. V drugi vrsti z leve: Zvonko Cingerli, Danilo Marega, Stojan Batistič, Zoro Cingerli. V prvi vrsti z leve sedijo: Boris Bizaj, Enio Batistič, Ivan Zavadlav, Severin Lutman.O takratnih časih je moja mama Vilma Cotič povedala sledeče:“Obiskovala sem osnovno šolo v Štandrežu pri Gorici. Na sliki je šolsko leto 1953/54, 3. razred. Naša učiteljica Antonija Toroš nas je spremljala vseh pet let osnovne šole in je bila zelo sposobna pri svojem učiteljskem poslanstvu; zelo dobro nas je pripravila na nadaljevanje študija. Bila je stroga, a kadar smo bili uspešni in smo imeli dobre rezultate pri učenju nas je pohvalila in za nagrado prinesla tudi kakšne dobre sladice. Takratni časi so bili zelo drugačni od sedanjih. Tudi zime so bile hladnejše, centralne kurjave pa nismo imeli. V šolskih učilnicah so bile postavljene velike, skoraj do stropa visoke, čudovite lončene peči. Drv za kurjavo pa ni bilo…Vsak učenec je vsako jutro prinesel v šolski torbici eno poleno, tako da smo lahko peč dobro zakurili. V naši učilnici je bila peč prekrita s temnozelenimi ploščicami. Lepo in prijetno je bilo se greti pri ognju. Imam zelo lepe spomine na prva šolska leta in ne bom nikoli pozabila svoje učiteljice Antonije Toroš. Dragoceni sta mi predvsem dve knjigi, ki mi ju je ona podarila.”Dimitri Tabaj, Štandrež pri Gorici
Nadučitelj, voditelj deške obrtno-nadaljevalne in ženske obrtne šole ter pripravljalnice za ženska učiteljišča, šolski nadzornik in cesarski svetnik, cesarsko-kraljevi profesor Franc (Franjo) ...Vodovipec (Kamnje na Vipavskem, 1834 – Gorica, 1912). Slika se nahaja na njegovem grobu na pokopališču v Štandrežu pri Gorici.Širši javnosti je znan tudi kot avtor znamenitega “Zemljevida Poknežene Grofije Goriške i Gradiščanske s Teržaško okolico”, ki ga je leta 1873 (nekateri viri navajajo leto 1874) izdelal za slovenske šole in za katerega je prejel nagrado na svetovni razstavi na Dunaju. Po upokojitvi je svoje zadnje moči posvetil Šolskemu Domu v Gorici in tu pomagal kot društveni tajnik in desna roka predsednika. Bil je ravnatelj Goriške ljudske posojilnice, nato član načelstva v Centralni posojilnici. Bil je tudi odbornik Slovenskega sirotišča in Goriške čitalnice. Kumoval je pri blagoslovljenju zastave Slovenskega katolikega delavskega društva. Podkovan je bil v gospodarskih in upravnih zadevah in si orizadeval za ustanavljanje novih slovenskih šol, tudi zasebnih. Objavljal je strokovne članke. Cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški je leta 1892 podelil prof. Francu Vodopivcu naslov cesarskega svetnika. Politično je pripadal skupini dr. Antona Gregorčiča.Na njegovem elegantno izklesanem nagrobnem kamnu v Štandrežu piše: “Tukaj počiva v Gospodu cesarski svetnik Franjo Vodopivec – rojen v Kamnjah 12/VII 1834 – umrl v Gorici 28 (slabo čitljivo, op. p.) /XI 1912 – R.I.P. – Postavila družina”. Izhajal je iz znane rodbine iz Kamenj, ki je slovenskemu narodu dala veliko pomembnih mož. O tem sem se pogovarjal z izrednim poznavalcem kamenjske zgodovine Pavlom Bratino, kateremu gre moja zahvala. Oče Franca Vodopivca je bil Matevž Vodopivec (1795-1872), premožen trgovec in podjetnik, uvažal je tudi žito in je bil lastnik največje gostilne v vasi. Brat Matija (1822-1883), priznan gozdar in zemljemerec je s slavnim inž. Jožefom Resslom sodeloval pri parcelizaciji Trnovskega gozda in načrtoval gradnjo cest. Matija je bil oče znanega nadučitelja in čebelarja Janka Vodopivca (1861-1937) in uradnika Maksimiljana (1868-1955), očeta častnika in pesnika Vladimirja Vita Vodopivca (1898-1995, v drugih virih 1994). “Sin Franca Vodopivca je bil pravnik in publicist Hilarij Vodopivec (Reka, 1868 – Maribor, 1930). Hilariji je gimnazijo končal v Gorici, pravo je pa študiral v Gradcu in na Dunaju. Na visoki ravni je deloval v finančni upravi v Gorici, Trstu, Sežani, Voloskem, Celovcu in Novem Sadu. Leta 1920 je bil imenovan za načelnika v finančnem ministrstvu in za predstojnika odseka v generalnem ravnateljstvu neposrednih davkov v Beogradu, medtem ko je leta 1923 bil kot prvi Slovenec imenovan za člana Glavne kontrole v Beogradu. Pripravil je več zelo pomembnih zakonov in je bil avtor strokovnih člankov in publikacij. Prevedel je v italijanščino pesem Simona Gregorčiča Soči. Ukvarjal se je tudi s tehniko in patentiral je svojo meridiansko uro. V Beogradu je pomagal primorskim rojakom in podpiral dijaške in mladinske organizacije. Prejel je odlikovanje sv. Save IV. stopnje in Belega orla V. stopnje”. Dimitri Tabaj, Štandrež pri Gorici
Bivši borec in partizanski bolničar Jožef Cotič iz Štandreža pri Gorici je po drugi svetovni vojni – v letih 1946/47 – odprl v rojstni vasi svoje prvo podjetje. Šlo je za okrepčevalnico v bližini ...glavnega vaškega trga (Štandrež št. 103, današnja ulica sv. Mihaela št. 167). Najemnino za prostor je plačeval znanemu gostilničarju Turriju. Prodajal je piškote in sladke kruhke, ki jih proizvajala ena najbolj znanih goriških pekarn, pekarna Viatori (njihov izvorni priimek je bil Hojak), pa tudi bombone. Šlo je za čase, v katerih so bile take dobrote razstavljene v lepih steklenih vazah kot dragoceni predmeti, kar so pravzaprav tudi bile.Prodajal je tudi mleko, ki ga je nabiral od vaških kmetov. Velikokrat mu ni uspelo prodati vsega mleka in zato je “pionirsko” – kot samouk – začel proizvajati sladoled iz neprodanega mleka. Šlo je za čisto naraven izdelek sestavljen iz svežih jajc, mleka, sladkorja, svežega sadja, itd. Da mu je šlo novo delo dobro od rok, priča dejstvo, da so na sladoled v Štandrež kmalu pričeli prihajati tudi ljudje iz mesta. Večkrat je nastala vrsta pred lokalom, saj je bila proizvodnja omenjena in ljudje so čakali da zamrzne naslednja “runda” sladoleda (takrat še ni bilo sedanjih modernih zamrzovalnikov in postopek je bil precej počasen). Približno od leta 1950 do leta 1955 si je pomagal tudi s prodajo radijskih sprejemnikov za firmo Kerševan (Kersevani) iz Gorice. Okrepčevalnico je vodil kakih 10 let, dokler ni leta 1956/57 odprl svoje pekarne. S pomočjo očeta, zidarskega mojstra, je sezidal in sodobno opremil delavnico v kraju, ki mu domačini pravimo “na Brajdi”. Kasneje je nad delavnico zgradil tudi stanovanje za družino. Z ženo Dorotejo (nekaj časa je pri tem pomagala tudi hči Vilma) sta proizvajala predvsem domače tradicionalne sladkarije: piškote, sladek kruh imenovan “pinca”, potice, štruklje, “štraube” (flancati), pa tudi kolače za birmance in poročne torte. Tudi v tem poslu je imel veliko uspeha. Dejavnost je nadaljeval do leta 1976, ko se je upokojil. Jožef Cotič je umrl je 12. novembra 1986.
“Vojna knjižica” mojega deda Jožefa Cotiča (1922-1986). Bil je sin štandreška zidarskega mojstra Jožefa Cotiča (njegov rod je izhajal z Vrha – z bratom Ivanom je vodil gradbeno podjetje) in ...gospodinje Julije Okroglič s Trščakov (Kal nad Kanalom). Pred in med drugo svetovno vojno je bil kot delavec zaposlen v livarni Safog v Gorici. Vojaški rok pod italijansko okupacijo je služil v Parmi in Fanu. Med nemško okupacijo je bil – kot mnogo drugih sovaščanov – prisilno mobiliziran v nemško inženirsko organizacijo Todt. S politiko se ni nikoli ukvarjal, a kot narodno zaveden Slovenec – vzgojen v duhu tradicionalnih krščanskih vrednot, katerim je ostal zvest celo življenje – je takoj stopil v stik z Osvobodilno fronto slovenskega naroda in material Todt-a preusmerjal k partizanom. V Renčah je za vsako pošiljko materiala prejemal potrdilo partizanske komande. Od 9. maja 1945 do 18. junija 1945 je bil mobiliziran v motorizirani divizion artiljerijske brigade 31. slovenske divizije NOVJ kot borec-bolničar. Od 18. junija 1945 do 26. novembra 1945 je bil bolničar 2. baterije 1. brigadnega diviziona artiljerijske brigade 31. divizije 4. armade JA. Od 26. novembra 1945 do 5. januarja 1946 je – vedno kot bolničar – služboval v 4. bateriji 1. diviziona artiljerijske brigade 43. “istrske” divizije. Asistiral je partizanskemu zdravniku in povojnemu vojaškemu zdravniku ter radiologu dr. Gojmirju Klanjščku – Borutu.Vsemu temu je potrebno dodati anekdoto, ki bi lahko imela tragične posledice. Zaradi “napačnih” informacij so nekateri “partijci” mojega deda obtožili sodelovanja z zgoraj omenjeno nemško organizacijo Todt. K sreči je on ves čas hranil v nogavici potrdila o svojem zgodnjem sodelovanju z Osvobodilno fronto in s tem si rešil življenje. Po vojni so mu novi slovenski oblastniki ponudili zaposlitev v vojski ali policiji. Ponudbo je takoj odklonil in se vrnil v rojstno vas, kjer je odprl okrepčevalnico, nato pa tudi zelo znano pekarno. 19. januarja 1946 mu je štab 4. armade izdal dokument z napisom: “Ima pravo prelaziti staru granicu kod Planine i Postojne”. Od maja 1945 je bil poročen z Doro Brankovič iz Jeremitišča pri Štandrežu, ki mu je 21. decembra 1945 rodila prvorojenko Vilmo, leta 1952 pa še sina Albina.
PRVI DELAvgusta 2017 med obnovitvenimi deli stare domačije moje družine v Štandrežu pri Gorici smo odkrili človeško lobanjo. Sledilo je preverjanje s strani pristojnih organov in končno oktobra 2018 ...tudi arheološko izkopavanje pod strokovnim vodstvom dr. Paole Venture z Nadzorništva za arheologijo, likovno umetnost in krajino dežele Furlanije- Julijske krajine. Arheologa dr. Andrea Pellegrini in dr. Dario Innocenti, katerima je Nadzorništvo poverilo operativno vodstvo, sta v nekaj tednih odkrila pravo nekropolo, tj. starodavno pokopališče, oz. del le-tega (deset grobov), saj po vsej verjetnosti je celotno pokopališče bilo (oz. je še) mnogo večje. Izdana je bila študija v sklopu projekta “Gorica, antični del in pokrajina – Preventivna arheološka izkopavanja”, z naslovom “Arheološko izkopavanje na Kraški ulici, oktober-december 2018 – znanstveno poročilo”. Delo na 34 straneh je razdeljeno na sedem delov: metodološki uvod, opis posega, zgodovinska in geomorfološka slika, metodologija raziskave, časovni in stratigrafski opis, zaključki, bibliografija. Avtorja sta prej omenjena doktorja Pellegrini in Innocenti, medtem ko podpisani Dimitri Tabaj sem soavtor poglavja “Zgodovinska in geomorfološka slika”.Da je na tem mestu v starih časih stalo precej veliko pokopališče, so bili že prepričani starejši sovaščani, ampak niso imeli pravih dokazov, čeprav v sredini petdesetih let (okrog leta 1954) so med deli za postavitev vodovoda našli manjše število okostnjakov v neposredni bližini naše hiše, točneje v sredini križišča med Kraško ulico in ulico Trivigiano. Tudi globina takratnega izkopavanja je bila približno enaka sedanji, se pravi okoli 30-40 cm. Za boljše razumevanje bom podal nekaj podatkov o zgodovini same domačije. Slednja je last moje družine že najmanj od leta 1777, ko se je tam po vsej verjetnosti rodil praded mojega pradeda Jakob Tabaj. Napisal sem “po vsej verjetnosti”, ker v matičnih knjigah piše, da se je Jakob rodil na tedanji hišni številki 6, medtem ko je naša hiša v starih časih nosila številko 5 (Štandrež št. 5), a slednja se je z leti večkrat spreminjala glede na razne delitve in združitve posestev ali gradnjo novih objektov, tako da nekaj desetletij kasneje smo prišli celo do številke 10 (danes Kraška ulica št. 69); ne glede na to lahko vseeno trdimo, da se je Jakob daljnega leta 1777 rodil na isti lokaciji ali v neposredni bližini (sicer prvi lastniški vpis v katastrskih dokumentih je na ime njegovega sina Jožefa Tabaja – Štandrež, 1808/1809-1858 – ki je leta 1846 imel ustanovljeno hipoteko v korist Elizabete pl. Cipriani). Med letoma 1920 in 1921 je moj praded Blaž Tabaj, Jakobov pravnuk, ki je v prvi svetovni vojni kot črnovojnik in četovodja služil v cesarski armadi, naročil cenitev vojne škode in jo oddal Okrajni sodniji, da bi dosegel povračilo vojne odškodnine za hišo in parcele, za katere je stanje pred vojno bilo ocenjeno kot “najboljše”. Zanimivo je v tem smislu, da v prošnji, ki sta jo podpisala izvedenca Jakob Nanut in Jožef Brajnik, najdemo popolnoma neopredeljeno oceno o starosti objekta (piše: “Stanovanje je bilo sezidano iz kamenja in apnene malte leta je neznano, bilo je v dobrem oskrbovanju in večkrat popravljeno”), kar dodatno potrjuje, da je bila hiša zelo stara, verjetno precej starejša od Jakoba Tabaja, ki je umrl leta 1851 pri 73 letih, saj drugače bi najbrž bil še živ spomin na njeno gradnjo oz. na graditelja. DRUGI DELČeprav zaenkrat ni dokazov, je povsem možno, da že oče mojega prapraprapradeda Jakoba Tabaja (Štandrež, 1777-1851), ki se je prav tako imenoval Jakob (letnik 1733), njegov oče Andrej (letnik 1705 ali 1704) ali celo oče slednjega (ni znano, če se je imenoval Jakob ali Anton, rojen približno okrog leta 1660-1680), so bili rojeni prav na naši domačiji ali v neposredni bližini (na žalost pred najmlajšim Jakobom ni še bilo hišnih številk, kar predstavlja precejšnjo oviro pri raziskovanju). Arheologa, ki sta vodila izkopavanja, sta ugotovila, da najstarejši zemljevid tega kraja je iz leta 1785, ko je Jakob najmlajši (letnik 1777) bil star le osem let. Gre za vojaški zemljevid, ki ga hrani Narodna knjižnica na Dunaju in na katerem so razvidne hiše, medtem ko ni nobenega znanka o pokopališču, saj očitno se je takrat za njim že izgubila vsaka sled in morda tudi spomin nanj, čeprav mnogim starejšim sovaščanom – dejansko do današnjih dni – je povsem jasno, da je moral tisti kraj nekoč služiti za pokop umrlih, saj zelo pogosto so v zemlji med kmečkimi opravili našli tu pa tam kakšno človeško kost (že omenjena najdba iz petdesetih let – o kateri bi bilo vredno voditi vzporedno raziskavo, saj nisem doslej zasledil nobenega uradnega dokumenta ali članka o tem – je samo še podkrepila to prepričanje, ki je po letu 2018 postalo dokazano dejstvo).Pred odkritjem nekropole na Kraški ulici je bilo znano, da je v Štandrežu v prejšnjih dobah bilo kar nekaj krajev, ki so jih uporabljali za pokop umrlih. Sedanje štandreško pokopališče je nastalo v 19. stoletju, medtem ko so prej pokopavali v bližini cerkve, kot poroča domačin duhovnik Andrej Marušič (Štandrež, 1828 – Gorica, 1898) v svojih spominih z naslovom “Moja doba in poboda”. Prva štandreška cerkev je pa stala že pred letom 1300. Svoje pokopališče je po vsej verjetnosti imel tudi bližnji kužni lazaret nad Rojcami ob zadnji epidemiji kuge leta 1682 (o kateri je poročal duhovnik Ivan Marija Marušič – Gorica, 1641-1712 – v svojem “Dnevniku o kugi”), medtem ko neko skupno grobišče je verjetno stalo tudi na spodnji ulici sv. Mihaela, kjer so po pripovedovanju pokojnega sovaščana in izrednega poznavalca štandreške zgodovine Nika Nanuta (Filipovega) baje bile pokopane žrtve neke epidemije kolere v 18. stoletju (kraj so imenovali “Usmiljeno polje”). Pokopavali so tudi pri kapelici Blažene Device Marije v Jeremitišču.Na Kraški ulici smo prvo lobanjo in nekatera vratna vretenca našli – kot rečeno – avgusta 2017 kakih 30 cm pod nivojem terena, ob zidu, ki na vzhodu ograjuje našo posest, kjer je nekoč stal hlev. Nadaljnje arheološko izkopavanje je pokazalo, da je oseba bila pokopana z nogami na vzhodu, čeprav odkop preostalega dela okostnjaka ni bil mogoč, ker nad njim stojijo ograjni zid in sosednji gradbeni elementi. Na isti način, torej z nogami na vzhodu in z glavo na zahodu, ki gleda torej proti vzhodu, je bilo pokopanih še sedem trupel, medtem ko dva okostnjaka sta bila pokopana ortogonalno napram ostalim, eden z glavo na severu, drugi pa na jugu. Vsi grobovi so se nahajali v prostoru med hlevom in štalo in so bili brez kakršnegakoli nakita ali pridatka. Arheološka raziskava je pokazala, da so v tem prostoru pokopavali na gosto in verjetno zaporedoma, kar daje misliti, da je šlo za precej veliko pokopališče, ki je verjetno delovalo dalj časa. Kot bomo videli se kraj nahaja na robu polja, ki se konča s prepadnim pobočjem nad spodnjo ulico sv. Mihaela, kar daje lokaciji poseben čar. TRETJI DELKraj, kjer je stala in deloma še stoji štandreška nekropola, se nahaja na robu polja v obliki terase, ki se konča s precej prepadnim pobočjem nad spodnjo ulico sv. Mihaela. Pobočje je nekoč bilo še bolj prepadno, saj kot so ugotovili arheologi je bila odstranjena – ni znano kdaj, a lahko sklepamo, da se je to zgodilo zaradi potreb prometa in gradnje stavb – debelejša plast zemlje, ki je poprej dodatno pokrivala trupla pokopanih (je malo verjetno, da so bile jame za grobove prvotno tako na površju). Pod prepadno teraso so še po drugi svetovni vojni stale neke kaverne, ki so med drugim v vojnem času ljudem služile kot zatočišče. S te dominantne terase se zdaj odpira lep razgled proti zahodu in bregu reke Soče, medtem ko proti vzhodu stoji strnjena skupina hiš, ki je že v starih zemljevidih označena z ledinskim imenom “pri Budalovih” ali “Budauvali” (to ledinsko ime na primer najdemo na katastrskih zemljevidih iz leta 1822). Ko je nastalo starodavno pokopališče očitno ni bilo teh hiš in se je odpiral lep razgled tudi proti njivam na vzhodu. Tudi ograjni zidovi so seveda nastali v kasnejši dobi: njihova gradnja je zelo preprosta in v nasprotju z hišo skoraj brez uporabe lepših in mogočnih kamnitih blokov, ki sem jih delno izkoristil za obnovo fasade, medtem ko prevladuje večje število manjših kamnitih in opečnih kosov in celo rečnih kamnov, pokritih z grobim ometom. Prisotnih je tudi nekaj špranj, popravljenih z opeko: te špranje so nastale med bombardiranjem v prvi svetovni vojni. Datacija zidov ni bila mogoča, tudi ker je bil arheološki izkop izvedljiv le v tistem predelu, kjer niso še bila izvedena obnovitvena dela in ne moremo torej izključiti, da so obstajale še starejše strukture.Nekateri okostnjaki štandreške nekropole na Kraški ulici so bili precej dobro ohranjeni, drugi pa v nekoliko slabšem stanju (tudi ker so nekateri bili nehote poškodovani med raznimi izkopnimi deli v kasnejših dobah do zadnje obnove hiše); eden je pripadal osebi predpubertetne starosti. Pokopne jame so bile približno eliptične oblike. Pomemben znak, da je pokopališče verjetno delovalo precej časa in da so torej vsaj nekatere predele po določenem času spet uporabljali za ponovne pokope, so arheologi našli v grobu, ki je bil v dobri meri prerezan od kasnejšega pokopa drugega mrliča. Našli so tudi dva groba, ki sta si bila bližje od preostalih in z rahlo razliko v kotnem položaju vzdolžne osi, kar morda priča o pokopu dveh sorodnikov v dveh različnih fazah. Kot rečeno, poleg okostnjakov niso našli nobenega nakita ali pridatka in trupla so bila položena v jamo v ležečem položaju na golo zemljo, verjetno brez krste, saj arheologi niso našli nobenega znaka, ki bi kazal na to. Kar v nekaj primerih so pa našli vzdolž trupel skrbno položene prodne kamne, velike od nekaj centimetrov do približno deset centimetrov. V dveh primerih so kamni bili položeni tudi zraven lobanje oz. pod njo s funkcijo vzglavne blazine. Gre očitno za starodavni pokopni obred, tudi z namenom pritrditve pozicije mrliča. Sredi tako imenovanega post-antičnega najdišča so arheologi odkrili večji krater, velik pri
