Andragoška spoznanja se v tokratni številki ukvarjajo s sodobnim pomenom temeljev radikalnega izobraževanja odraslih ter obstoječih in nastajajočih prostorov in iniciativ radikalnega izobraževanja ...odraslih, katerih skupni cilj je kritično proučiti sodobne neenakosti, ki jih ustvarjajo neoliberalne politike migracij in neenaki režimi mobilnosti, ter se boriti proti njim. Prispevki se osredotočajo na pobude, ki vključujejo elemente radikalnega izobraževanja v najširšem smislu in ki jih (so)oblikujejo migranti in begunci ter druge skupine, obravnavane kot migrantske ali manjšinske, ter na pobude, katerih cilj je progresivno poseganje v realnost, ki jo raziskujejo prispevki.
Čigavi študenti smo, če ne vaši Hana Radilovič; Borut Brezar
AS. Andragoška spoznanja,
10/2022, Volume:
28, Issue:
2
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Avtorja pojasnjujeta, kako se v slovenskem univerzitetnem prostoru v zvezi s »tujimi« študenti v zadnjem desetletju pojavljajo predsodki, diskriminatorne politične poteze in poskusi njihove ...legitimacije. V dogajanje sta se vključila prek Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Svoj pristop opredeljujeta v okviru metode participatornega akcijskega raziskovanja. Tako na področju visokega šolstva kot razmerja med delom in kapitalom se kot vztrajni ideološki potezi, ki spremljata ukrepe za krepitev razredne moči kapitala, izkazujeta neokonservatizem (posebej nacionalizem) in neoliberalizem. V študentskem in delavskem gibanju se zato v znamenje odpora proti njima gradijo solidarnostne vezi onkraj narodne pripadnosti, pri čemer je ključnega pomena radikalno izobraževanje navznoter in navzven.
Globalizacija je proces, ki zaznamuje praktično vse sfere družbenega življenja, tudi izobraževanje oziroma konkretneje univerzo, z njenim izrednim študijem pa tudi izobraževanje odraslih. ...Internacionalizacija je bistvena konstitutivna lastnost univerze (poleg akademske svobode, avtonomije, kolegialnega vodenja in elitnosti), ki je skozi čas, predvsem v obdobju nacionalne zaprtosti, zbledela. Vsako zgodovinsko obdobje je univerzi in njeni internacionalizaciji dalo neizbrisan pečat, zato moramo novodobni proces ponovne internacionalizacije univerze razumeti v kontekstu današnjih neoliberalnih motivov. Univerza si mora prizadevati, da obdrži svoj konstitutivni člen – internacionalizacijo, pri čemer pa bo morala braniti svoje akademske korenine nasproti neoliberalnim tržnim vplivom (na primer GATS), ki poleg vprašljive kakovosti prinašajo tudi skrb vzbujajoči akademski imperializem.
Članek se ukvarja z delovanjem neoliberalizma na mikrosocialni ravni in na ravni individualne psihologije. Neoliberalna ekonomija pomeni zaostritev konkurenčnega pritiska in ocenjevanja ne le ...podjetij, temveč tudi posameznikov; hkrati pa neoliberalna politika pomeni depolitizacijo posameznikov, ki so le še podjetniki samih sebe. Neoliberalizem zato ne deluje kot klasične politične ideologije, ki so še predvidevale (in delovale na) politično subjektiviranega posameznika, temveč kot posebna etika vsakdanjega življenja, etika izbire, strateške racionalnosti investicij lastnega človeškega kapitala, ki je, ravno zato ker je apolitična, izrazito psihološka ter se izraža v epidemiji depresije in tesnobe na eni strani in množičnem iskanju sreče na drugi strani.
Že vsaj od začetka nedavne recesije leta 2008 je javni prostor poln razprav o neoliberalizmu, kjer je neoliberalizem razumljen kot igra ničelne vsote med državo in ekonomijo, v kateri ekonomija (vsaj ...začasno) zmaguje, tj. kot prenos predobstoječe »družbene logike« kapitalistične ekonomije na področje javnih institucij in javne uprave, kar naj bi pomenilo vrnitev v deregulirani, liberalni kapitalizem 19. stoletja skozi procese množičnega razlaščanja in privatizacij, iracionalnega razraščanja finančne sfere in širitve neoliberalne ekonomske ideologije. Teza tega članka je nasprotna: neoliberalizem spremeni delovanje – tako delovanje države kot ekonomije in je nov, in ne povratniški socioekonomski in politični proces. V članku se ukvarjamo predvsem z ekonomsko razsežnostjo neoliberalizma (vitka produkcija, nove oblike dela in financializacija), pri čemer poskušamo zajeti tako novost kot kompleksnost neoliberalnih sprememb.
Članek se začne s kritiko razumevanja neoliberalizma kot zarote političnih elit in kot procesa množičnega razlaščanja, prek katere preidemo k poskusu pozitivne teoretske opredelitve razmerja med ...državo in ekonomijo v neoliberalizmu. V nasprotju s številni uveljavljenimi interpretacijami neoliberalizem ne pomeni šibke, temveč močno državo, tako, ki se sicer nekoliko oddalji od ekonomije, a le zato, da bi se lahko z njo povezala tesneje in drugače kot v predhodni, »fordistični« obliki kapitalizma. Država danes skrbi predvsem za vzpostavljanje in ohranjanje konkurenčnega ekonomskega reda in vzgojo podjetnih subjektov. Nova vloga države prinaša tudi njeno institucionalno preobrazbo od demokracije k tehnokraciji in spremembo socialne politike, ki je v sedanjosti usmerjena predvsem k aktivaciji prejemnikov socialne pomoči.
Namen prispevka je pokazati dvoje. Prvič, da spolna neenakost ni nadzgodo- vinski pojav, ki se manifestira na bolj ali manj homogen način v vseh družbah ali vsaj vseh razrednih družbah, temveč ...da je pogojena s specifično obliko družbenih produk- cijskih odnosov, ki zamejujejo te družbe. Drugič, da je vprašanje spolne neenakosti, ki je samo po sebi nezvedljivo, vseeno temeljno prepleteno z razrednim vprašanjem. Teoretska podstat prispevka je marksovska kritika politične ekonomije, za empirični prikaz naše hipoteze pa se opiramo na zgodovinske vire in analizo statističnih podatkov.
Prispevek zavrača optimistična pričakovanja, da bo v primerjavi s prejšnjim stoletjem, v katerem so o ljudeh in njihovih družbah odločali totalitarizmi in avtoritarni voditelji, v 21. stoletju ...nasprotno dokončno zavladala demokracija. Zanje nosi glavno odgovornost poenostavljena modernizacijska paradigma, ki je usodo demokracije povezala z rastjo bruto družbenega proizvoda. Po »tretjem valu« demokratizacije v svetu pred dobrima dvema desetletjema prevladujejo danes pesimistične ocene o njenem »zatonu«, ki pa se ne nanašajo samo na komaj vzpostavljene demokracije, temveč tudi na etablirane demokracije, ki so se še ne tako dolgo ponujale kot vzorne. Vzroki za recesijo demokracije so številni, večina jih je povezana z globalno hegemonijo neoliberalizma, v kateri korporacije, najbogatejši sloj in politika, ki je podrejena interesom finančnega kompleksa, spodjedajo srednji razred in socialno državo ter ju nadomeščajo s socialnodarvinistično zamišljeno tržno družbo. Avtor svoj prispevek sklene z dvema ugotovitvama: prvič, da živimo v vmesnem času, ki ga informira ciklična kriza demokracije; in drugič, da stanje postdemokracije prinaša nove priložnosti in tveganje za teritorialno (nacionalno) in nadnacionalno demokracijo, kar zahteva alternativno teoretično in politično imaginacijo na tem področju družboslovne refleksije.
The article rejects overoptimistic expectations that contrary to the previous century, when totalitarisms and authoritarian leaders decided about the fates of people and societies, the 21
st
century will eventually establish the rule of democracy for good. Main defender of this simplified view belongs to modernization paradigm, which tied democracy to the growth of gross domestic product (GDP). Today, after the "third wave" of democratization in the world more than twenty years ago, we are witnessing rather pessimistic assessments about its "decline", which are not limited only to newly established democracies, but as well to the old ones. There are many reasons for the recession of democracy, most of them are linked to the global hegemony of neoliberalism in which corporations, the rich class and politics, subordinated to the financial complex, ruin both the middle class and welfare state by replacing them with imagined market society based on Social Darwinism. The author concludes his article with two assessments: first, we are leaving in in-between times, which are in-formed by the cyclical crisis of democracy; second, the state of post-democracy brings new opportunities and risks for territorial (national) and supra-national democracy, which requires alternative theoretical and political imagination in this area of reflection in the social sciences.
PDF
