Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Glasilo slovenskega ženstva je izhajalo mesečno kot priloga Edinosti. To je bil doprinos k izobraževanju žensk tistega časa. ...Vseboval je leposlovje, razmišljujoče eseje in intelektualne razprave- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Po odločitvi Zasedanja razširjenega predsedstva MSK v Beogradu (2014) in Pragi (2015) sporočamo naslednje informacije o organizaciji, kraju in čas poteka ter delovne oblike in število udeležencev 16. ...mednarodnega slavističnega komiteja v Beogradu.
On sám pak pronesl syntetický referát o významu korespondence a dalsích osobních dokumentu v rámci slovanské filologie, Milos Zelenka (Jihoceská univerzita Ceské Budejovice) analyzoval stezejní ...význam pozitivismu na korespondenci Jana Jakubce a Matiji Murka,L'ubor Matejko (FF UK Bratislava) se zabýval chybami a omyly slavistu ve svetle osobních dokumentu. Nemecký slavista Helmut Schaller, známý z poslední doby sérií publikací z dejin nemecké slavistiky (mj. v Praze a Poznani) vystihl vztah mezi vládnoucí nacistickou ideologií a nemeckou slavistikou na královské akademii v Poznani, Ivo Pospísil (FF MU) prezentoval príklady korespondence a osobních dokumentu z dejin brnenské slavistiky v Archívu Masarykovy univerzity, Ulla Birgegård (Uppsala) poukázala na slavistická témata v korespondenci G. W. von Leibnize a barona I. G. Sparvenfelda, Tadeusz Lewaszkiewicz (Univerzita Poznan) analyzoval korespondenci a zapsané vzpomínky polských lingvistu jako pramen poznání dejin polské jazykovedy, srbský lingvista Bogoljub Stankovic (Univerzita Belehrad) se zabýval osudy série Bádání z dejin svetové slavistiky na základe dopisu prof. D. zivanovice, Vira Francuk (Kyjevská univerzita) pojednala o odpovedi O. O./ A. A. Potebni recenzentu jeho doktorské disertace, Anna Zelenková (Slovanský ústav AV CR) ukázala dulezitost vedecké korespondence na príkladu dialogu ucitele a záka - J. Polívky a F. Wollmana, Vanda Babic (Univerzita Lublan) rozebrala korespondenci Mateja Sovice a Alberta Fortise, francouzská slavistka ceského puvodu Hana Voisine-Jechová (Paris- Sorbonne) vystoupila s referátem Co se cte a co se píse. Literární zivot v obrozeneckých Cechách podle korespondence a pametí, srbský polonista a slavista Petar Bunjak analyzoval osobní archív prof.
Bistveno o tem je za slovanske knjizevnosti povedal ze Frank Wollman v delu Slovesnost Slovanù (1928, nem. Die Literatur der Slawen, 2003, ces. nova izdaja 2012). Slovanski element oziroma slavizem, ...torej tudi kakovost slovanskih knjizevnosti, Wollman razume ne le kot razlocevalno lastnost, temvec predvsem kot zdruzevalno, integracijsko, celo presezno, transcendentno. Neenakomernost razvoja, ki je opazna v celotnem evropskem prostoru, se ne tice le slovanskih knjizevnosti, kot se navadno trdi in kar vodi tudi k projekciji neustreznega pojma Ostmitteleuropa kot mesanega in zaostalega dela Mitteleurope: splosno je znano, kako tezko je npr. nemska knjizevnost v novem veku prisla do polozaja razvite, »zahodne« knjizevnosti (kot je pokazal ze Wollman, je kulturna meja med Zahodom in Vzhodom v 18. stoletju tekla prav cez Nemcijo) in kako se je za to programsko trudil zlasti J. W. Goethe. V splosnem se Evropa kaze kot konglomerat treh celot: zahodne Evrope, kamor je dolgo spadalo tudi celotno italijansko obmocje, nemsko-slovansko-madzarske Srednje Evrope (deloma tudi sirse glede na spremembe kulturnih arealov - Svica, severna Italija, Transilvanija, del Balkana ipd.) in Vzhodne Evrope, ki pa se je po reformah Romanovih, zlasti Petrovih, kmalu znasla v imitacijskem zahodnoevropskem obmocju (da ne govorimo o poznejsi znacilni teznji opozicijskih sil - najprej A. N. Radisceva, nato dekabristov, npr. P. Svinina, K. F. Rylejeva in drugih - do novo nastalih ZDA; prim. Pospísil 1986, 1999): zato obstaja taksna razvojna razlika med rusko, ukrajinsko in belorusko knjizevnostjo, ki se v veliki meri ohranja se dalec v 20. stoletje in s svojimi posledicami pravzaprav do danes: zadnji dve vzhodnoslovanski knjizevnosti sta bolj podobni knjizevnostim srednje Evrope, torej ceski, slovaski, deloma tudi poljski, ki pa kaze mocnejse povezave z zahodnim razvojem. Na podlagi tega dela je na naslovno vprasanje njene knjige mogoce odgovoriti pozitivno, ceprav z dolocenimi omejitvami. Poljska bohemistka je na svoj nacin mojstrsko povezala to, kar je v ceski literarni kritiki, zgodovini in teoriji raztreseno. Futurizem v ceski knjizevnosti ni neviden pojav, prej nasprotno, je prodoren, pronicljiv fenomen z nekaksnim vseprisotnim spodnjim tokom, ceprav se njegova prisotnost v postavantgardnem svetu ceske knjizevnosti vendarle zmanjsuje. Toda kdo ve, ce ni to posledica tega, da se je zrasel z drugimi elementi in je dejansko slabo opazen ali ga je tezko identificirati. Avtorica je z izredno skrbjo zbrala skoraj vse, kar je bilo o ceski izvedbi futurizma napisano, morda deloma o futurizmu sploh, ceprav ima vecje rezerve prav v italijanistiki in rusistiki, kjer se je ta smer modelsko in programsko eksponirala. Prav pa ima v tem, kot to izraza naslov nekega poglavja, da gre za pojav, ki mu v ceski knjizevnosti se ni priznana vrednost in ki se mora »rekonstruirati«; za ceski bohemisticni izolacionizem, ki v veliki meri se zivi, je znacilno, da se je tu lahko oprla na fenomenologa in rusista Mathauserja in da je to rekonstrukcijo izvedla na podlagi evropskega in svetovnega razvoja. Oprla se je tudi na veliko kolicino ceskih literarnokriticnih bohemik, manj pa na nebohemisticna teoreticna dela, skoraj kot da bi se od njih namerno zelela odtrgati. Vseeno je dobro dokazala, da je bil futurizem do zdaj in do dolocene mere se vedno je »persona non grata ceskega literarnega prostora« (Gwózdz-Szewczenko 2009: 37). Toliko bolj je nenavadno, da so njegove upodobitvene in arhitekturne izvedbe, zlasti konstruktivizem, prav v ceskem okolju dozivljale velikanski razcvet. V podpoglavju o razosebljenju futurizma pojasnjuje, da je futurizem pogosto deloval skrit pod masko drugih pojmov in oznak (civilizem), da so bile zacuda naturalizirane tudi njegove politicne konotacije, zlasti ruske (V. Majakovski, Jelena Guro, David Burljuk), vloga Devetsila in brnske Literarne skupine. Prav politicne konotacije futurizma so za razumevanje njegove ceske razlicice se posebej pomembne, ce ne celo odlocilne, in morda je prav zato moral priti nekdo od zunaj, da bi Cehom in ceskim bohemistom prikazal futurizem skupaj s civilizmom, Neumannovim epifuturizmom, ekspresionizmom, proletarsko poezijo in poetizmom (kaj pa nadrealizem?) - rezultat je »Pejzaz przemalowany: niema obecnosc futuryzmu« (Prebarvani pejsaz: tiha prisotnost futurizma). Ceski futurizem, njegova razprsenost in nenavadnost so tako na novo prikazali futurizem kot tak, torej njegov dekonstruktivni, labilni znacaj. Kot sem ze skusal pokazati, so se problemi literarne evolucije zaostrili v casu pozitivizma in mocnega vpliva darvinizma: zajeli so koncepcijo literarne zgodovine, pa tudi razmisljanje o literarnih zanrih (F. Bruneticre). V vec studijah sem oblikoval koncepcijo t. i. »prae-post efekta« ali »prae-post paradoksa« (Pospísil 1998a, 1999, 2003). Primarno se tice razvoja ruske knjizevnosti, do dolocene mere pa tudi razvoja slovanskih knjizevnosti v celoti ali vsaj v nekaterih njihovih obdobjih; nasli bi tudi sledi ali uporabne poteze v drugih narodnih knjizevnostih. Pritisk poetoloskih impulzov bogatih evropskih knjizevnosti, na primer francoske, italijanske, nemske, angleske itn., je privedel v njihovo imitacijo, pa tudi v to, da so bile nekatere pobude sprejete samo okvirno in so ustvarile povsem druge rezultate, ki so nato delovali inovativno: iz transformacije pobud je na ruskih tleh nastalo to, kar imenujemo cudez ruske knjizevnosti. Povedano drugace: nepopoln sprejem poetoloskega impulza je spodbudil nastajanje drugacne, nove poetike. Ruska knjizevnost, na primer, je sprejemala poetoloske pobude »mocnih« evropskih knjizevnosti predvsem od 18. stoletja v vec valovih: s tem obenem popravljam teorijo, da je rusko 18. stoletje, ki je bilo delavnica ruske knjizevnosti, zadostovalo za temeljito absorpcijo impulzov, tako kot mi ni povsem blizu koncepcija faznega zamika izpod peresa Vadima Kozinova (Kozinov 1977). V zgodovini ruske knjizevnosti najdemo veliko primerov. Preseneca nas zlasti, da je bil razvoj ruske knjizevnosti od preloma v 18. stoletju podoben kot v zahodni Evropi: ruska romantika v delu V. A. Zukovskega se zacenja prej kot v Angliji, ki je od 30. let 18. stoletja v poeziji gojila sentimentalizem (pozneje tudi v prozi) in je bila v dolocenem pomenu besede vzor predromanticnega gibanja, obenem pa le malo pozneje kot nemska univerzitetna »romantika« (die deutsche Romantik) tipa »poezija modrega cveta«, vsekakor pa prej kot zgodnja francoska romantika, ki jo predstavlja F.-R. Chateaubriand na zacetku 19. stoletja. Ceprav se Bretislav Horyna v Zgodovini zgodnje romantike (Horyna 2005, Pospísil 2006) nekoliko samovoljno poigrava z besedami o »romantiki«, je njegova osnovna koncepcija zelo sprejemljiva: prikazuje, da je bila zgodnja nemska romantika povsem drugacna kot v ucbenikih cenjena poznejsa romantika in da je v dolocenem smislu slo pravzaprav za izdajo prvotno »mehke«, nikakor pa ne neradikalne romantike, natancneje nemske romantike, ki je imela ocitno kontinuirane poteze.
Drugo skupino tvori 33 stevilk, od katerih so stevilke, posvecene osebnostnim jubilejem, kar se odraza tudi v vsebini, naslednje: 3/3-4 je zbornik domacih in tujih vecinoma jezikoslovnih razprav, ...nastal ob 60-letnici jezikoslovca Frana Ramovsa, 10/1-4 podoben zbornik, nastal ob 80-letnici jezikoslovca Rajka Nahtigala, 20/1 zbornik vecinoma domacih jezikoslovnih razprav, zbranih ob 75-letnici jezikoslovca Antona Bajca, 37/1-3 t. i. Riglerjev zbornik domacih in tujih jezikoslovnih razprav, posvecen 60-letnici rojstva l. 1985 umrlega jezikoslovca Jakoba Riglerja, 45/1-2 Zadravcev zbornik, zbornik v vecji meri literarnovednih ter v manjsi jezikoslovnih domacih in tujih razprav ob 70-letnici literarnega teoretika in zgodovinarja Franca Zadravca, 49/4 zbornik domacih in tujih jezikoslovnih razprav, zbranih ob 80-letnici jezikoslovca Franca Jakopina, 53/3 stevilka, v kateri ob 70-letnici literarnega teoretika in zgodovinarja Aleksandra Skaze prevladujejo prispevki o ruski knjizevnosti, 54/3 zbornik literarnovednih razprav ob 80-letnici Franca Zadravca, 54/4 podoben zbornik ob 80-letnici literarnega teoretika in zgodovinarja Borisa Paternuja, 55/1-2 zbornik jezikoslovnih razprav ob 80-letnici jezikoslovca Jozeta Toporisica ter 58/1 podoben zbornik ob 70-letnici jezikoslovke Ade Ada Vidovic Muha (skupno torej 11 stevilk). Tematske stevilke o specificni tematiki oz. ob specificni priloznosti so po vrsti: 17/1 je zbornik razprav, posvecen 50-letnici smrti Ivana Cankarja, 25/4 zbornik pretezno tujejezicnih razprav z delovnega zasedanja Mednarodne komisije za slovanske knjizne jezike (Ljubljana, 28.-30. 5. 1977), 27/3-4 je namenjena razpravam o ustvarjalnosti Simona Jenka (teh je 8 od skupno 12), 29/2 je Kopitarjev zbornik z razpravami s simpozija ob 200-letnici rojstva Jerneja Kopitarja (Ljubljana, 21.-22. november 1980), 29/4 zbornik razprav ljubljanskih in celovskih slavistov z Levstikovega srecanja (Ljubljana, 21.-22. maj 1981), 32/3 zbornik jezikoslovnih razprav, nastalih ob 400-letnici slovenskega jezikoslovja (glede na izid Bohoriceve slovnice l. 1584), 33/2 zbornik razprav s slavisticnega srecanja univerz v Ljubljani in Celovcu s tematiko Aktualne slovstvene in jezikoslovne raziskave (Ljubljana, 16.-18. maj 1985), 34/1 zbornik razprav z znanstvenega srecanja ob 1100. obletnici Metodove smrti (Ljubljana, 11. 12. 1985), 42/2-3 Ramovsev zbornik, vsebujoc razprave z 12. slovenisticnega simpozija Obdobja, kjer je nekaj jezikoslovnih prispevkov posvecenih tematikam, s katerimi se je ukvarjal Fran Ramovs, 50/4 stevilka, posvecena aktualnemu dogajanju v slovanskih knjizevnostih, 51/2 stevilka, posvecena polemicnim jezikoslovnim razpravam o Slovenskem pravopisu 2001, 54/posebna stevilka, Slovensko jezikoslovje danes, kjer 23 jezikoslovnih razprav prinasa pregled raziskovalnih tezisc slovenskega jezikoslovja, vse razprave pa imajo v drugem delu stevilke tudi angleske prevode (gre za dodatno, peto stevilko tistega letnika), 56/57/4-1 Trubarjeva stevilka, ki zdruzuje 4. stevilko 56. in 1. stevilko 57. letnika in se z jezikoslovnimi razpravami navezuje na »Trubarjevo leto«, razglaseno ob 500-letnici rojstva Primoza Trubarja (skupno 13 stevilk). V obliki razprav so objavljeni referati z mednarodnih slavisticnih kongresov v naslednjih stevilkah: 11/1-2 - 5. kongres v Moskvi, 16/brez st. - 6. v Pragi, 21/2 - 7. v Varsavi, 31/2 - 9. v Kijevu, 36/2 - 10. v Sofiji, 41/1 - 11. v Bratislavi, 46/1-2 - 12. v Krakovu, 51/posebna stevilka - 13. v Ljubljani (revija mu je posvetila dodatno, torej peto stevilko), 56/2 - 14. kongres na Ohridu (skupno 9 stevilk). Drugi clani urednistva so se tekom letnikov oz. uredniskih obdobij zvrscali kot sledi: prva dva letnika sta poleg Ocvirka urednikovala se Anton Bajec (jezikoslovje) ter Boris Merhar (literarne vede), v 3. in 4. letniku pa sta ju nadomestila Fran Ramovs (jezikoslovje) ter Josip Vidmar (literarne vede); Ramovs je kot clan uredniskega odbora posthumno zabelezen se v letniku 5-7,16 ko se urednistvu na novo pridruzi Rajko Nahtigal (jezikoslovje), z 8. letnikom pa se Tine Logar in France Tomsic (oba jezikoslovje); do naslednje spremembe pride v stevilki 3-4 11. letnika, ko Logar in Tomsic izstopita in Nahtigal, ki je tega leta umrl, ni vec zabelezen kot clan (v st. 1-2 je bil namrec zabelezen kot posthumni clan), na novo pa prideta France Bezlaj (jezikoslovje) ter Dusan Pirjevec (literarne vede); urednistvo nato v sestavi Anton Ocvirk, Vidmar, Bezlaj in Pirjevec deluje vse do konca prvega uredniskega obdobja, torej letnika 14. V drugem uredniskem obdobju je edini preostali clan starega uredniskega odbora Pirjevec, sicer pa je v njem poleg (ponovno) Logarja se pet novincev, jezikoslovca Franc Jakopin in Joze Toporisic ter literarni teoretiki in zgodovinarji Marja Borsnik, Boris Paternu in France Bernik. Na zacetku tretjega uredniskega obdobja poleg zamenjav na vrhu iz urednistva izstopijo Logar, Borsnikova in Jakopin, pridruzijo pa se Jakob Rigler, Vatroslav Kalenic (jezikoslovje) ter Fran Petre (literarne vede); sestava se spremeni z 21. letnikom, ko jo zapusti Pirjevec, okrepita pa Franc Zadravec ter Janko Kos (literarne vede), ponovno s 25., ko se vrne Jakopin, ter s 27., ko umre Petre. Naslednja prelomnica je 3. stevilka 28. letnika, zacetek cetrtega uredniskega obdobja, ko poleg zamenjave odgovornega urednika izstopita Jakopin in Kalenic, pridruzijo pa se jezikoslovca Tomo Korosec in Alenka Sivic Dular ter litararni teoretik in zgodovinar Joze Koruza; z 2. stevilko 33. letnika clan ni vec Rigler (smrt); s 1. stevilko 36. letnika izstopi Sivic Dularjeva, 3. stevilka istega letnika je zadnja, ko je clan se Koruza (smrt), v 4. pa se pridruzi Aleksandra Derganc (jezikoslovje); urednistvo se okrepi na zacetku 37. letnika z Varjo Cvetko Oresnik (jezikoslovje) in Matjazem Kmeclom (literarne vede) ter spet v 4. stevilki tega letnika z Aleksandrom Skazo (literarne vede); zadnji spremembi tega obdobja sta odhod Kmecla z 2. stevilko 38. letnika ter prihod litararnega teoretika in zgodovinarja Mirana Hladnika (literarne vede) z 2. stevilko 39. letnika. Peto urednisko obdobje poleg sprememb na vseh treh glavnih funkcijah - glavna urednika se zamenjata po kar 26 letnikih - prinese odhode Zadravca, Toporisica, Paternuja, Bernika in Kosa ter prihode jezikoslovk Ade Vidovic Muha in Irene Orel ter literarnih teoretikov in zgodovinarjev Marka Juvana in Vladimirja Osolnika; v 4. stevilki 49. letnika ni vec clanica Cvetko Oresnik, od 3. stevilke 56. letnika pa to zaradi zahtev financerja postanejo v tujini delujoci jezikoslovka Nina Meckovska in litararna teoretika ter zgodovinarja Timothy Pogacar in Ivo Pospísil; v primeru slednjih treh je potrebno omeniti, da ne gre za aktivne clane urednistva, pac pa je njihovo delovanje omejeno na specificna strokovna podrocja, ki jih pokrivajo in v okviru katerih pomagajo s svojimi presojami.
