Introduction. Self-reported scales, such as the Jefferson Scale of Empathy - Student version (JSE-S), had been recognised to measure the empathic disposition rather than behavioural expression. This ...study aimed to re-validate the JSE-S and its factor structure prior further research on empathy in medical students.
Methods. A convenience sampling method was employed in two consecutive academic years, in 2012/13 and 2013/14, at the Faculty of Medicine in Ljubljana, Slovenia; first and final year students participated voluntarily. The JSE-S examined empathy levels. The principal component analysis was performed with Oblimin rotation and Kaisers’ criteria. Factors with eigenvalues ≥ 1.25 were retained and items loading ≥ |0.40| were required for the interpretation of the factor structure.
Results. The total study sample size was 845 students, (580 (68.6%)) of them women; 327 (72.2%) were in the first (19.2 ± 1.9 years old) and 253 (61.7%) in the sixth (24.9 ± 1.1 years old) year of medical school. Females achieved higher JSE-S scores in all groups. The three-factor JSE-S was confirmed, but only seven items were concordant in all groups. A higher proportion of explained variation for Perspective Taking and Standing in the Patient`s Shoes, and better internal consistency, was found in a reduced-item scale (16-18 items). When performing factor analysis of a seven-item scale, the percentages of explained variance increased with two factors extracted.
Conclusions. Only the cognitive dimension of JSE-S gave results as expected, therefore proper terminology, i.e. the object of assessment, must be used in further administration of JSE-S and empathy-related research in medical students.
Izhodišča. Samoocenjevalne lestvice, kakršna je Jeffersonova lestvica empatije - oblika za študente (JSE-S), so se izkazale kot mere naravnanosti (stališč) in ne kot pripomočki za oceno in napoved vedenja. Zato je bilo treba pred nadaljnjimi raziskavami empatične naravnanosti pri študentih in preučevanjem odnosa med študijskim programom ter pristopi in empatično naravnanostjo študentov ponovno preveriti veljavnost JSE-S, bolj jasno opredeliti predmet merjenja ter variacije/razlike, povezane s spolom.
Metode. S priložnostnim vzorčenjem v dveh zaporednih študijskih letih (2012/13 in 2013/14) so bili študenti prvega in šestega letnika Medicinske fakultete v Ljubljani povabljeni k anonimnemu in prostovoljnemu sodelovanju. Svojo empatično naravnanost so ocenjevali z JSE-S. S Student t-testom za neodvisne vzorce in enosmerno analizo variance so bile izračunane razlike po spolu in letniku študija. Vsi testi so bili dvosmerni, z mejo statistične pomembnosti P <0,05. Izvedena je bila validacija lestvice po metodi glavnih komponent z rotacijo Oblimin, ob upoštevanju Kaiserjevih meril. Nasičenost posameznih trditev ≥ |0,40| in faktorji z lastno vrednostjo ≥ 1,25 so bili podlaga za razlago faktorske strukture.
Rezultati. Celotni vzorec je vključeval 845 študentov, med njimi je bilo 580 (68,6%) žensk, 327 (72,2%) je bilo študentov prvega letnika, starih 19,2 ± 1,9 leta, 253 (61,7%) pa študentov šestega letnika, starih 24,9 ± 1,1 leta. Ženske so dosegle višje skupne vrednosti na JSE-S v vseh skupinah. Tri faktorska struktura JSE-S se je potrdila, vendar se je le sedem trditev/postavk ujemalo v vseh štirih skupinah študentov. Ko je bila lestvica skrajšana na 16 oziroma 18 trditev, se je povečal delež pojasnjene variance pri faktorjih upoštevanje zornega kota drugega in zavzemanje pozicije drugega, boljša je bila tudi notranja konsistentnost. V faktorski analizi lestvice s sedmimi trditvami/postavkami je bil delež pojasnjene variance še večji, ne pa tudi notranja konsistentnost (Cronbach’s α > 0,70). Izločena sta bila dva faktorja, oba po vsebini opisujeta kognitivno razsežnost empatije.
Zaključki. Pokazalo se je, da JSE-S meri empatično naravnanost, kar je treba upoštevati v prihodnjih raziskavah ter temu prilagoditi tudi poimenovanje lestvice. Predlagamo uporabo skrajšane lestvice s 16 trditvami, s skupno vrednostjo točk JSE-S kot mero samoocene kognitivne komponente empatije.
Empatija je važan koncept u suvremenoj psihologiji i neuroznanosti u kojima su brojni autori posvećeni istraživanju tog fenomena. Većina njih se slaže u značaju koje ima empatija i njezinim ...pozitivnim utjecajima na međuljudske odnose, iako postoje i neki negativni aspekti empatije. Sa psihološkog i biološkog stanovišta, empatija je neophodna za ljudsko preživljavanje i uspješan život u društvenim grupama. Ovaj rad predstavlja pregled empatije, uključujući povijest koncepta počevši s pojmom Einfühlung, kao i početke proučavanja i definiranja empatije, suvremeni pristup, komponente empatije i njezinu evolucijsku i neuroznanstvenu pozadinu, mjerenje empatije, razvoj empatije kroz trening, i konačno, drugu stranu ovog uglavnom pozitivnog koncepta s obzirom na međuljudske odnose. Također smo naveli pregled prijedloga za daljnja istraživanja na ovom području.
Uvod: Bolesnici i njihove obitelji od medicinskih sestara očekuju suosjećanje, empatiju i uzajamno poštovanje. S ciljem što boljeg usvajanja empatičkih vještina komuniciranja s bolesnicima, u ...sestrinskoj profesiji potrebno je provoditi kontinuiranu edukaciju od samog početka školovanja te nastaviti putem cjeloživotnog učenja.Ispitanici i metode: Podaci su prikupljani općim upitnikom o demografskim karakteristikama i studentskom verzijom Jeffersonove ljestvice empatije razvijene posebno za proučavanje empatije zdravstvenih djelatnika i studenata u kontekstu skrbi o pacijentima. Istraživanjem su obuhvaćene 252 medicinske sestre i tehničara. Provedeno je presječno istraživanje. Statistička analiza rađena je programskim sustavom MedCalc.Rezultati: Istraživanjem je uočena visoka razina empatije, medijan Jeffersonove ljestvice empatije iznosio je 121 (IQR 111 – 128), što je iznad prosjeka u usporedbi s prijašnjim istraživanjima. Značajno višu razinu empatije iskazale su žene u usporedbi s muškarcima, a značajno nižu najmlađi ispitanici. Nije uočena povezanost empatije s razinom obrazovanja.Zaključak: Rezultati istraživanja ukazuju na visoku razinu empatije kod medicinskih sestara i tehničara, ali još uvijek ima dovoljno prostora za poboljšanja. Očekivala se viša razina empatičnosti prvostupnika sestrinstva. Pretpostavljalo se da će profesionalno iskustvo, kao i obrazovanje, doprinijeti višoj razini empatičnosti. Može se zaključiti da bi u obrazovanje medicinskih sestara i tehničara poželjno bilo uključiti više sati poučavanja o dobrobitima empatije i vježbanju vještine iskazivanja empatije.
Aim
: Aim of this paper is to examine the empathy of nurses and technicians. Patients and their families expect compassion, empathy, and mutual respect from nurses. In order to better acquire empathic skills of communication with patients in the nursing profession, it is necessary to conduct continuous education from the beginning of their education and continue through lifelong learning.
Participants and methods:
Data were collected through a general questionnaire on demographic characteristics and a student version of the Jefferson Empathy Scale developed specifically to study the empathy of health professionals and students in the context of patient care. The research included 252 nurses and technicians. A cross-sectional study was conducted. Statistical analysis was performed with the MedCalc software system.
Results:
The research found a high level of empathy, the median Jefferson empathy scale was 121 (IQR 111-128), which is above average compared to previous research. Here is a significantly higher level of empathy in nurses than in medical technicians and significantly lower in the youngest respondents. The association of education with the level of empathy was not observed.
Conclusion:
The results of the research indicate a high level of empathy among nurses and technicians, but there is still enough room for improvement. Higher levels of empathy were expected in bachelor's of nursing. It was assumed that professional experience as well as education would contribute to a higher level of empathy. It can be concluded that it would be desirable to include more hours in the education of nurses and technicians in teaching about the benefits of empathy and practicing the skill of expressing empathy.
Namen: Empatija je najpogosteje omenjena človeška lastnost v odnosu do bolnika in predstavlja pomembno vrednoto v zdravniškem poklicu. Krepitev empatičnega odnosa pri študentih medicine je pogosto ...poudarjena v mednarodnih smernicah za medicinsko izobraževanje. Namen raziskave je bil validacija in adaptacija slovenske variante študentske različice Jeffersonove lestvice za merjenje empatije na vzorcu študentov prvega letnika medicine.
Cilj projekta u fokusu ovog članka provedba je postupaka restorativne pravde na razini nakon izricanja presude kao i razvoj "mehanizama" za podršku i zaštitu žrtvi teških zločina te njihovo ...zadovoljavajuće informiranje o tome što restorativna pravda nudi. Projekt se odnosi na Direktivu 2012/29/EU Europskog parlamenta i Vijeća Europske unije od 25. listopada 2012., a postavlja minimalne standarde za prava, podršku i zaštitu žrtvi zločina. Ovaj članak u općem smislu povezuje naš rad sa širim okvirom restorativne pravde te, u užem smislu, s istraživanjima o empatiji kao poveznici između ljudi. Empatija je povezana s kontekstom viktimizacije i prekršaja te se otkriva na koji način pridonosi društvenom miru i iscjeljenju. Potom se predstavlja pojam zatvorskog učenja empatije prema žrtvama kao i prve spoznaje o skupinama žrtava. Naposljetku se sažimlju preliminarni zaključci iz praktičnog rada i buduće ideje.
Objective: Empathy is the most frequently mentioned humanistic dimension of patient care and is considered to be an important quality in physicians. The importance of fostering the development of ...empathy in undergraduate students is continuously emphasised in international recommendations for medical education. Our aim was to validate and adapt the Slovenian version of the Jefferson Scale of Empathy- Students version (JSE-S) on a sample of first-year medical students.
First-year students of the Medical faculty in Ljubljana participated in the research. JSE-S version, a selfadministered 20-item questionnaire, was used for collecting the data. Descriptive statistics at the item level and at the scale level, factor analysis, internal consistency and test-retest reliability (two weeks after the first administration) of the JSE-S were performed.
234 out of 298 (response rate 78.5%) students completed JSE-S. The mean score for the items on the 7-point Likert scale ranged from 3.27 (SD 1.72) to 6.50 (SD 0.82). The mean score for the scale (possible range from 20 to 140) was 107.6 (from 71 to 131, SD 12.6). Using factor analysis, we identified six factors, describing 57.2% of total variability. The Cronbach alpha as a measure of internal consistency was 0.79. The instrument has good temporal stability (test-retest reliability ICC = 0.703).
Findings support the construct validity and reliability of JSE-S for measuring empathy in medical students in Slovenia. Future research is required to evaluate factors contributing to empathy.
Namen: Empatija je najpogosteje omenjena človeška lastnost v odnosu do bolnika in predstavlja pomembno vrednoto v zdravniškem poklicu. Krepitev empatičnega odnosa pri študentih medicine je pogosto poudarjena v mednarodnih smernicah za medicinsko izobraževanje. Namen raziskave je bil validacija in adaptacija slovenske variante študentske različice Jeffersonove lestvice za merjenje empatije na vzorcu študentov prvega letnika medicine.
V raziskavo so bili vključeni študentje prvega letnika Medicinske fakultete v Ljubljani. Podatke smo zbrali s pomočjo študentske različice Jeffersonove lestvice - vprašalnika z 20 vprašanji, ki so ga izpolnili študentje. Naredili smo osnovno statistično analizo posameznih vprašanj, analizo celotne lestvice, faktorsko analizo ter analizo notranje konsistentnosti in časovne stabilnosti lestvice štirinajst dni po prvem izpolnjevanju.
234 od skupno 298 študentov je sodelovalo v raziskavi in izpolnilo vprašalnik. Povprečna vrednot za posamezno vprašanje na 7-stopenjski Likertovi lestvici se je gibala od 3,27 (SD 1,72) do 6,50 (SD 0,82). Povprečna vrednost celotne lestvice (mogoč razpon od 20 do 140) je bila 107,6 (od 71 do 131, SD 12,6). S faktorsko analizo smo prepoznali šest faktorjev, s katerim smo pojasnili 57,2 % celotne variabilnosti. Cronbach alfa kot merilo notranje konsistentnosti je znašal 0,79. Potrdili smo časovno stabilnost lestvice (ICC = 0,703).
Potrdili smo veljavnost in zanesljivost slovenske variante študentske različice Jeffersonove lestvice za merjenje empatije. Potrebno bo nadaljnje raziskovanje, ki bo pojasnilo dejavnike, ki prispevajo k empatiji.
Cilj je ovoga rada analizirati odnos između nasilničkog ponašanja djece prema vršnjacima u realnom i virtualnom svijetu i nekih aspekata morala i moralnog opravdavanja, da bi se poboljšalo ...razumijevanje ovog fenomena.
Analizom recentnih studija i empirijskih istraživanja, može se zaključiti da počinitelji nasilja prema vršnjacima, uz često isticane deficite u kognitivnom razvoju, mogu imati i deficite u moralnom razvoju. Oni češće imaju pozitivne stavove prema nasilju, smatraju ga prihvatljivim ponašanjem i od njega očekuju pozitivne ishode. S nasilničkim se ponašanjem dovode u vezu i vrijednosti usmjerene prema osobnoj dobrobiti (moć i nezavisnost), dok vrijednosti usmjerene prema dobrobiti drugih (univerzalizam, dobrohotnost, sukladnost, tradicija i sigurnost) mogu imati zaštitnu ulogu. Među obilježjima počinitelja klasičnog i elektroničkog nasilja svakako treba istaknuti nisku razinu empatije i krivnje.
U opravdanju svojih postupaka prema vršnjacima djeca koriste različite kognitivne strategije, a koje igraju značajnu ulogu u razvoju nasilničkog ponašanja. Iako je važno identificirati potencijalne čimbenike rizika, kao što su vrijednosti orijentirane na sebe te procese moralnog odstupanja, s osobitom pozornošću je potrebno poticati i njegovati čimbenike zaštite, kao što su stavovi protiv nasilja, pozitivne vrijednosti i empatija za koje se vjeruje da mogu motivirati moralne činove i biti osnova za moralno ponašanje.
Iz tega zornega kota je pomenljiv Herbertov odnos do zgodovine. V kratkem eseju z naslovom "Osvojitev Basitilje" obravnava epizodo iz zivljenja zgodovinarja Thomasa Carlyla V trenutku, ko Carlyle ...zakljucuje svoje najvecje delo, monumentalno The French Revolution, se zave nemoci empiricne metode pri pojasnjevanju zgodovinskih mehanizmov. V tej situaciji se zgodovinar odloci poseci po jeziku literature, »ubezi v norost sloga« in dejstva obravnava s perspektive »vsakdanjosti in nespremenljivega obreda kozmosa« (Zbigniew Herbert 2008: 120). Zgodovina je za Herberta, Ur nespoznavna in napor tistih, ki bi radi razumeli, razumsko zaobjeli resnicnost, je obsojen na neuspeh. Odkrijejo kvecjemu to, kako se preteklost skriva za zmeraj novimi pregradami, zgrajenimi iz gotovih pripovednih vzorcev, in kako se spreminja v mit. Herbert pokaze, da je edina restev pri opisovanju zgodovinskih dejstev zapustiti znanstvene postopke in se priblizati konkretu, predvsem konkretnemu cloveku, in kar se da pristno prikazati njegovo prisotnost v svetu. V tem kontekstu dodaten pomen dobi tudi Herbertovo zanimanje za umetnike. V eseju "Leonardo", potem ko nasteje stevilne razloge za hvalo tega genija, spomni na epizodo, ko se Leonardo po narocilu Lorenza de Medici pripravlja na slikanje portreta na smrt obsojenega vodje upora. Zato Leonardo spremlja svojega junaka v njegovi jeci in vestno zapisuje svoja opazanja v dnevniku, »kot prirodoslovec, ki opisuje 'hrosca'« (Herbert 2001: 346). »Leonardo je imel samo eno ljubezen. Kruto ljubezen do resnice«, komentira Herbert (2001: 346). Herbert slikarja opredeli kot umetnika, »ki je znal vse, in se vec, razumel vse«, kar v tem kontekstu dobi pridih ironije. Tako strogo oceno si je v esejistovih oceh prisluzil s tem, da je bil sposoben lociti strast raziskovanja cloveka od socutja do njega, pa tudi - estetsko kontemplacijo sveta od njegovega moralnega vrednotenja. Ta esej z avtorjem Mone Lize v glavni vlogi pa prinasa - ceprav se zdi, da to ni bil avtorjev namen - se eno sporocilo. Opominja namrec, kako neverjetno tezko je imeti globoke medcloveske vezi, kadar stika ne preprecuje nobena ovira. Distanca se, paradoksalno, pokaze kot nujen pogoj za blizino, omogoca spostovati avtonomijo drugega, misliti o njem kot o posameznem bitju. Zato Herbertov junak cuti odpor do vstopanja v neposredno interakcijo z okolico in dejstvo, da svojo osamljenost - neprostovoljno, ki pa je hkrati neizogibna posledica popotovanj - na svoj nacin neguje, jo spreminja v obred, iz nje naredi pomemben del svojega videza. Lahko torej sklepamo, da se lahko zblizanje s konkretno usodo, »sprava z drugimi bitji«, »poskus vstopiti v ta bitja« (Herbertovi izrazi) uresnicijo samo s pomocjo imaginacije. Ce to upostevamo, je umetnost (zlasti pa literatura) popolnejsi medij kot tradicionalni zgodovinski diskurz. Poleg tega raste iz konkretnega, podrobnosti, iz socutne pozornosti, ki jo umetnik namenja svetu, predvsem pa iz tega, da, kot pravi Herbert, »vsebuje videnje drugih ljudi«. Razliko med pisateljem in zgodovinarjem najbolje izraza stavek iz Aristotelove Poetike, ki ga Herbert navaja v skici z naslovom "Odlomek pisma N. N.-ju - prijatelju": »Zato je poezija nekaj, kar je blizje filozofiji in pomembnejse kot zgodovinopisje: poezija govori bolj o splosnem, zgodovinopisje pa o posameznostih.«7 In ceprav oba nacina ubesedovanja izhajata iz konkretnega, samo poezija, oziroma literatura zna v konkretnem opaziti univerzalno. Torej lahko samo literatura ponudi popolno in sinteticno sliko sveta. Iz tega razloga zgodovinar ne zadostuje tam, kjer je treba odgovoriti na temeljno vprasanje - temeljno za Herberta: vprasanje o cloveku kot subjektu zgodovine. V zakljucku lahko napisemo, da Herbert predlaga, naj na umetnisko delo pogledamo kot na prostor srecanja, nekaj, kar odpira moznost poistovetenja z drugim kot z nekom, ki prezivlja podobno usodo kot mi - usodo v kar najsirsem smislu. Ker ima umetnost zmoznost spoznavanja konkretnega, posameznega cloveka, zmore besedi socutje dati veliko univerzalnejsi pomen, tj. povzrociti, da se beseda ne nanasa vec samo na nekako objektivno trpljenje ljudi kot zrtev zgodovine, ampak tudi na clovesko stanje kot tako, na omejitve, pripisane nasi eksistenci. interpret umetnine se potemtakem ne sme torej zadovoljiti z estetsko razseznostjo, temvec mora skozi branje sistema znakov, ki ga je uporabil umetnik, zagledati konkreten kulturni fenomen kot zapis posameznikove izkusnje sveta. Koncni cilj popotnikovega spoznavnega napora ni delo, temvec njegov ustvarjalec, ki je na njem pustil sled individualne izkusnje sveta. Lahko bi torej rekli, da je umetnina nekaj, kar s svojim pomenom presega spoznavno razseznost. V tem smislu interpretov napor prekoracuje meje, ki jih zarisuje hermenevtika - ce to definiramo kot stremljenje k razumevanju. V tem kontekstu zadobi simbolni pomen odlomek, v katerem junak poroca o svojem »srecanju« s kamni grskega svetisca v Paestumu: »Dotikam se jih in cutim toploto cloveskega telesa« (Herbert 2004: 35). Umetnina nam omogoci najbolj temeljito srecanje, ker se zmeraj povezuje z napornim izkusanjem, ki dejansko pomeni, da se blizamo osebi, ki se skriva za povrsino znaka. Blizanje, ki ga na ta nacin dosezemo, je posebna vrsta empatije oziroma socustvovanja s tistim bitjem, ki je, kot pise Herbert, »usmiljenja vredno«, ker ga dolocajo iste nespremenljive, hkrati pa vsem nam skupne determinante. Herbertov projekt se lahko uresnici sele takrat, ko umetnino obravnavamo kot kulturni in ne psiholoski pojav, in ko njen smisel poiscemo pri posamezniku, ki jo spoznava, ne pa s pomocjo analizo custvenega stanja njenega avtorja. Herbert se tega zaveda, zato ne zeli spoznavati bistva ustvarjalnega namena, s katerim naj bi umetnina nastala. Tako se tudi ne zeli pogljabljati v umetnikovo psihiko. Proucevanje umetnine je dejanje razlikovanja in katarze hkrati, kultura pa pomeni predvsem prostor srecanja, v katerem se uresnicuje stik med tistimi, ki so njene posamezne fenomene sposobni videti kot znake, sporocila, za njimi pa real na bitja, neponovljiva in hkrati podobna drug drugemu, povezana s skupno usodo. Vse to, kot se zdi, hkrati vsebuje odgovor, ki bi ga lahko dal avtor eseja Rovigo na nase dvome v zvezi s predlogom Richarda Rortyja. Torej na dvome, ki so nastali na osnovi dejstva, da Richard Rorty zanemarja izkusnjo, zaradi cesar se njegov predlog zdi brez prakticnega smisla.
PDF
