U članku se daje doprinos poznavanju društvenog djelovanja Vladimira
Tkalčića kao intelektualca na temelju njegove korespondencije s etnologom
Milovanom Gavazzijem. Korespondencija se sagledava u ...kontekstu intelektualne
historije te se naglašava njezina važnost za proučavanje subdiscipline povijesti
hrvatske etnologije. Budući da se radi o osobitom tipu korespondencije,
u kojoj se prožimaju stručni i privatni karakter, rad je podijeljen u tri dijela
koji prate različite aspekte analizirane korespondencije: etnografski, muzikološki
te privatni.
Alojz Kocjancic5 je v pesmih Kubejskim Savrinkam in Materi, objavljenih v zbirki Savrinske pesmi, Savrinke opisal kot matere, ki se zrtvujejo za svoje otroke (Kocjancic 1962). Sabina Mihelj je ...ugotovila, da je metafora Savrinke pri tem rabljena kot figura nacionalne/regionalne zgodovine oz. kot njena antiteza. Tako kakor nudi metafora druzine prikladno razvojno pripoved za nacionalno zgodovino, dejansko pa je izpraznjena zgodovinskega pomena in locena od vzvodov moci, tako je tudi lik matere izenacen z Istro (prim. pesem Istra - mati), pesnik pa je njen sin. (Mihelj 2006: 372) Enacenje Savrinke, Istranke in matere je razberljivo tudi iz poimenovanja mogocnega kipa v Hrastovljah, delo kiparja in slikarja Jozeta Pohlena, ki se je ob slovesni postavitvi leta 1990 imenoval Istranka in je bil v casu terenske raziskave avtoric prispevka v ljudski govorici ze poimenovan za Savrinko. Poudarjanje materinskega elementa pri Alojzu Kocjancicu ni slucajno, saj se je njegova mati res ukvarjala s preprodajo med Kubedom, osrednjo Istro in Trstom. S preprodajo v severovzhodnem in visje lezecem delu Istre se namrec niso ukvarjala zgolj dekleta pred mozitvijo oz. vdove (Brumen2 000; Ravni k 1996: 82-83), marvec tudi porocene zenske, ki so s pomocjo sorodnic usklajevale intimno druzinsko zivljenje s pridobitno dejavnostjo. Pisatelj Marjan Tomsic je poleg materinske in zenstvene podobe Savrinke poudaril tudi njeno avtonomnost in aktivno vlogo v (javnem) zivljenju (Tomsic 1986). V na- sprotju s splosnim prepricanjem in ugotovitvami nekaterih raziskovalcev, ki so moske in zenske druzbene vloge delili po analogiji aktivno-pasivno oz. javno-zasebno,6 je v literaturi Marjana Tomsica Savrinka izpostavljena kot samozadostna, samostojna in aktivna posameznica, katere pridobitna vloga nikakor ni bila zanemarljiva (Ledinek in Rogelja 2000: 90; Mihelj 2006: 371-372). Vzporedno z Marjanom Tomsicem sta poleg Marije France Savrinke in Savrinijo omenjala se Rafael Vidali v pesniski zbirki Cubejske zrjavce (1989) in Edelman Jurincic v zbirki proze Istrani (1991). Vse tri omenjene pisce lahko stejemo za Tomsiceve »ucence«, ki so skupaj dopolnjevali in gradili lik Savrinke, kakrsen se je zacel utrjevati ob koncu 20. stoletja. 7 Zdi se, da je bila prav literarizirana podoba Savrinke v 80. in 90. letih prejsnjega stoletja, v casu razpada Jugoslavije, primerna in dovolj mikavna podoba za savrinizacijo Istre oz. iznajdbo savrinske identitete (Bojan Baskar 2002a), ki se je bolj kot za nacionalno razlocevanje slovenskih od hrvaskih Istranov (Brumen 2000) ali istrskega podezelja od obalnih mest (Baskar 2002a: 130) v 21. stoletje ohranila in utrdila v iskanju lokalnih tipicnosti, avtenticnosti in fasaderstva (Orbaslí 2000), za potrebe turizma in s turizmom povezanih prireditev (MacCannell 1976; 1992). Potrebno je izpostaviti, da v procesu oblikovanja lika Savrinke posamezniki niso bili zgolj pasivni prejemniki podob, ampak so imeli (in imajo) aktivno vlogo v oblikovanju le-teh. Proces regionalizacije ni zgolj invencija, odkrivanje, prebujanje oz. reapropriacija identitete (Baskar 2002a: 115) v smislu promocije oz. popularizacije savrinske identitete s strani lokalnih in zunanjih umetnisko-kulturnih promotorjev ter specificnih politicnih okoliscin v 90. letih 20. stoletja (Brumen 2000), ampak deluje proces savrinizacije obojestransko, tako »od zgoraj«, kot »od spodaj«; skozi materialne okoliscine in prizorisca ter interakcije posameznikov na prizoriscu. Savrinska identiteta se je oblikovala skozi interakcije oz. aktivnosti posameznikov; konkretno skozi preprodajo, tihotapljenje, pesacenje in poznavanje poti med Istro in Trstom, pripovedovanje, spominjanje ter sele zatem skozi zapisovanje pripovedi in spominov. Identifikacije so namrec fluidne in spremenljive (Drummond 1980) ter se (re)organizirajo glede na spremenljiva, pogosto kaoticna razmerja med materialnimi okoliscinami, interakcijami in podobami. Proces regionalizacije in nacionalizacije v Istri ter oblikovanje podobe Savrinke pri tem ni izjema.8 Savrinizacija dela Istre, je bila, kot je zapisal Borut Brumen, v 90. letih 20. stoletja proces slovenizacije oz. nacionalizacije novopecene slovenske Istre (Brumen 2002: 404), pozneje pa je bila bolj v povezavi z afirmacijo podezelske identitete v opoziciji z obalnimi mesti (Baskar 2002a: 130). Dandanes se zdi, da gre proces savrinizacije v smeri fasaderstva9 turisticne ponudbe ter da je nacionalno in ruralno-urbano razlocevanje zasenceno z romantiziranimi podobami stvarnih materialnih okoliscin iz zivljenja preprodajalk. Savrini in Savrinija so pri tem vnovic potisnjeni v ozadje, izstopa predvsem Savrinka, tokrat v vlogi avtenticnega lika. Nedavno je Turisticna razvojna agencija Autentica iz Kopra v sodelovanju s pisateljem Marjanom Tomsicem oblikovala poseben izletniski program »po poteh Savrink«, kjer se je, kot pravi avtor clanka v Primorskih novicah, »na poseben nacin poklonila liku Savrinke« (31. 3. 2011, 65/66, 9). V obalnih mestih Slovenije je moc kupiti skulpture glinenih Savrink, lutke Savrinke ter razglednice s fotomontazo prizora z nekdanje trgovske poti, ki sicer navajajo, da je Savrinka lik iz specificnega podezelskega okolja severovzhodne Istre, obenem in bolj izrazito pa delujejo kot nadregionalna10 podoba nostalgicnega iskanja izgubljenega casa in avtenticnega zivljenja, znacilnega za miticno rekonstrukcijo obcutja tradici- je, izkoreninjene zavoljo globalizacije (Selwyn 1996: 2). Gre za iskanje avtenticnosti, kot jo je, aplicirano na turisticno situacijo, teoretiziral ameriski sociolog Dean MacCannell (1976; 1992)11 ali zgolj za igranje s podobami v postmodernem svetu, kot je turisticne spektakle opisal John Urry (1990).
U prilogu se analizira fenomen urbanog vrtlarenja u Zagrebu, pri čemu se
posebna pozornost posvećuje dvama različitim tipovima vrtova – „divljim“ vrtovima
nastalima na skvotiranome gradskom zemljištu ...pojedinačnim inicijativama odozdo i
zajedničarskim vrtovima, osmišljenima najčešće od udruga civilnog društva, no čija je
institucionaliziranost u konačnici učinak politika odozgo. Kako prvospomenuti vrtovi
na različitim lokacijama u Zagrebu postoje već nekoliko desetljeća, a potonji su nastali
tek početkom 2013. godine ili su još u nastajanju, pri istraživanju je korišteno nekoliko
metoda. Uz etnografski teren u naselju Jarun, obavljen kroz boravke u vrtovima, proučavanje
njihova izgleda i bilježenje što se u njima događa te intervjuiranje kazivača,
te uz prikupljanje dodatnih informacija pretragom arhivskih materijala, intenzivno je
praćena i recentna medijska artikulacija ovog fenomena, i to konzultiranjem televizijskih
emisija, novinskih članaka te napisa po internetskim portalima zainteresiranima
za ekološku problematiku.
S obzirom da je urbano vrtlarenje kao predmet istraživanja na raskrižju različitih humanističkih
i društvenih disciplina poput etnologije svakodnevice, urbane sociologije,
kulturne geografije i sl., ovaj se prilog teorijski naslanja na raznorodne doprinose, no
ujedno i nastoji ponuditi novu okosnicu za promišljanje teme koja u posljednje vrijeme
sve više pobuđuje pažnju znanstvene zajednice, ali i šire javnosti. Otuda naglasak na
specifičnim aspektima ulaganja u urbane vrtove, ali i na isto tako važnoj izloženosti
vrtova - pogledima, provalama, urbanističkim planovima koji ih kane dokinuti - koji
su dakako jedno drugim prožeti te povezani s inicijativama vrtlarskih i ostalih zainteresiranih
zajednica, kao i s perspektivama samih vrtova.
Prispevek temelji na etnografski terenski raziskavi delovnih migracij v Istri ter na analizi izbranih literarnih prispevkov, ki neposredno ali posredno interpretirajo Šavrinke, Šavrine in Šavrinijo ...ter so imeli ključno vlogo pri šavrinizaciji severnoistrskega podeželja. Današnje razumevanje Šavrinije namreč izhaja iz polpretekle literarne produkcije, osredotočene na istrske preprodajalke z jajci - Šavrinke, etnografski podatki pa razkrivajo odtenke prekrivanja, prepletanja in razhajanja med stvarnimi preprodajalkami in literarnimi upodobitvami Šavrink ter opozarjajo na pomen materialnih okoliščin pri oblikovanju literarnih in regionalnih simbolov.
The book ('Tradition in the Contemporary World. Janče: the Green Threshold of Ljubljana') deals with dimensions of tradition in modernity, as reflected in the half-urbanized environment on the ...northeastern outskirts of Ljubljana - at Janče with its surroundings. The author analyzes the concept of tradition, which is one of the core in ethnology and folklore studies, and presents its concretizations in the ethnographic field, especially its role in local festivals. She mainly focuses on peasant work and its ritual dimensions as well as on other types of heritage/tradition of rural environment. Heritage is not only positively valued by local inhabitants, but also represented in the idealistic form, thus creating rural idyll, attractive for tourists. Having a special value, it has become the means of invoking and preserving identifications with certain communities and the area itself, and is at the same time also used as an argument in general and sustainable development of the area.
Mykolo Žilinsko namų Smalninkų kaime netoli Kalvarijos pamato fragmentas. ŠŠiame kaime 1904 m. rugsėjo 29 d. pasiturinčių ūkininkų Barboros Slavickaitės-Žilinskienės ir Jurgio Žilinsko šeimoje gimė ...devintas vaikas Mykolas Žilinskas. Ūkis – 30 ha ploto, sodas – 20 ha, netoliese buvo piliakalnis, jo paties apsodintas pušelėmis ir maumedžiais. Namai sudegė per Pirmąjį pasaulinį karą.
Šiaulių apskr., Padubysio vlsč., Sodaliukų k. gyventojo Juozo Mendelio sodybos ir atskirų pastatų (gyvenamojo namo, jaujos, tvarto ir daržinėlės) aprašymas. Tekstas užrašytas rašalu ant trijų ...mašinraščio popieriaus lapų. Aprašymo lapų kairieji kraštai priklijuoti ant pergamentinio popieriaus juostelių ir įrišti byloje.
As a result of opening of internal borders within the EU and rapid development of affordable navigation technology, there is a constantly increasing number of people in the Mediterranean who have ...adopted a lifestyle that revolves around living working and traveling on sailing boats. On the ground of ethnography among liveaboards in Greece the book discusses the following questions: How can we conceptualise these novel forms of movements that seem to sit uncomfortably in between the standard dichotomized division of work within migration studies and wider social sciences: internal/international migration, temporary/permanent, migration/tourism? How do we theoretically and methodologically situate these individuals that are statistically often invisible and seem to evade the common categories of describing a mobile person, such as migrant or tourist? In order to answer these questions, the author explores ethnographically the connection between the maritime environment, sea imaginaries and lifestyle migration. It puts forward six crew portraits in order to highlight details from individuals’ lives on a longer time perspective but also to place the individual stories, sea imaginaries and people’s experiences with the maritime environment in dialogue with each other. This makes it possible to better understand the expectations, aspirations and experiences of maritime lifestyle migrants and to discuss further the idea of temporarily unbelonging in practice.
In this book are published folktales and legends from Porabje / Rába-vidék which were recorded in 1970 by Milko Matičetov on magnetic tapes. The material has been for many decades stored in the ...archive of the Institute of Slovenian Ethnology ZRC SAZU in Ljubljana. It was only with the help of the experts from Porabje, well-versed in these dialects, that it was possible to publish the recordings.Presented are 238 narrative units, transcribed from tapes in a simplified dialectal transcript. All of the texts are also published in the standard Slovenian language. Two narratives are transcribed in the phonetic dialectological transcription. Added is CD with the recordings of 13 folktales in both varieties of Rába dialect (from Apátistvánfalva and Felsoszölnök district). The introductory section includes studies addressing the development of the narrative culture of Slovenes in Porabje, their language and brief history, as well as a presentation of the storytellers who had narrated these folktales and legends to Milko Matičetov. The folktales have been included in the international database, in accordance with the existing scientific international typology, and are therefore available for further comparative research. This book preserves narrative tradition of Slovenes in Rába-vidék, and is of particular importance to young people, who often no longer speak in the vernacular language.
Divided as it is, philology is constantly improving through the emergence of new interdisciplinary sciences. One among them is ethnolinguistics. It has taken particularly firm roots in Slavic ...studies, especially with the Russian and Polish schools. While the diachronous researches of Nikita I. Tolstoy in Svetlana Tolstaya reach as far back as Slavic mythology, the Polish school, headed by Jerzy Bartmińsky, flirts with cognitive linguistics and is more interested, through its synchronous approach, in contemporary themes. The present monograph aims to evaluate the work carried out in this field to date and to raise awareness of the new interdisciplinary direction, which may link up the ethnologies and linguistics of different directions.
PDF
