Konec 80-tih let (september 1988) je vseruski fond kulture sprozil pobudo, da se sestavi veczvezkovna Ruska enciklopedija; predsednik Druzbeno-znanstvenega sveta Ruske enciklopedije je postal dopisni ...clan Akademije znanosti ZSSR O. N. Trubacov.16 Raziskovalec je bil trdno preprican, da je Ruska enciklopedija nadvse pomembna naloga znanosti. V svojem intervjuju o enciklopediji je poudaril, da mora enciklopedija vsebovati »popolne podatke sinov in hcera ruskega naroda ter poznavalcev in prijateljev ruske kulture v drugih drzavah. Na kratko: zgodovino ruskega cloveka v prostoru in casu.« 17 Zal se ta projekt zaradi vrste vzrokov tedaj ni moglo uresniciti.18 Izsel pa je l. 1994 prvi poskusni zbornik, in sicer Ruska onomastika in onomastika Rusije. Slovar., katerega urednik je bil O. N. Trubacov. V uvodu urednik pise: » Lastno ime (predmet onomastike) je vizitka, od nje je treba zaceti spoznavanje, v danem primeru - z dezelo /.../ Ta zbornik je prvi svoje vrste /.../ delo je pomembno zato, ker si je verjetno prvic postavilo cilj, da inventarizira rusko onomasticno bogastvo v popolnosti. Ne da bi mislili, da smo popolnost dosegli, pa onomasticni zbornik Ruske enciklopedije prvic v vrsti univerzalnih enciklopedij daje nadvse dragocene sistematicne podatke vrste posameznih podrocij, ki se prakticno n i k o l i doslej niso obravnavala v enciklopedijah: ruska otcestva (sama kategorija otcestva je izrazita znacilnost prav ruske socialne kulture!), priimki donskega kozastva, tradicionalna ljudska poimenovanja vetrov, poimenovanja zivali (zoonimija), imena poganskih bozanstev (teonimija) predkrscanske Rusije, imena plemen in ljudstev.«19 Zamisljen obseg onomasticnega gradiva v Ruski enciklopediji ni imel predhodnikov v ruskem slovaropisju, tudi zaradi tega je skoda, da se ta projekt ni uresnicil. Trubacov je imel srednjedneprski slovanski areal (iz katerega izvirajo vzhodni Slovani) za periferijo in ne za »center vsega slovanskega etnojezikovnega prostora. Glede na pricevanja onomastike so tudi poljska ozemlja Slovani naselili sekundarno, kljub poljski teoriji pradomovine ob Odri in Visli. Tako poljski kot luziskosrbski prostor so Slovani naselili z juga. V zivljenju Praslovanov je bilo obdobje, ko makroetnonim Slovani se ni bil potreben /.../ To obdobje, ko Slovani ob Donavi niso imeli makroetnonima, so znanstveniki napacno razlagali kot odsotnost Slovanov ob Donavi. O prisotnosti Slovanov ob srednji Donavi, torej na Madzarskem, prica raznolika slovanska toponimija dezele /.../«. Trubacov je kriticno gledal tudi na sodobni dialog med arheologijo in primerjalnim jezikoslovjem, menil je, da so »poskusi natancno datirati 'pojavitev' praslovanskega jezika za jezikoslovje neaktualni. Mnogi znanstveniki imajo slovanscino za 'mlad jezik'. Vendar je mogoce misliti tudi o baltoslovanskih jezikovnih odnosih kot o postetnogenetskih za praslovanscino, ki se je bila kot jezikovni tip ze oblikovala in imela procese, drugacne od baltskih /.../ Prav slovansko-keltski stiki, raziskovanje njihovih sledov in njihova lokalizacija bi lahko, kot se zdi, pomagali izoblikovati kompromisno razlicico med takimi nacelno razlicnimi koncepcijami kot je poljska avtohtonisticna teorija slovanske pradomovine in nova sodobna razlicica obdonavske pradomovine Slovanov«, ki jo je predlagal Trubacov. 4 Akademik V. N. Toporov je zelo dobro opisal raziskovalno delo O. N. Trubacova: »Herodota so Grki imenovali oceta zgodovine /.../ V tem smislu bi lahko tudi Olega Nikolajevica Trubacova imenovali oceta ruske etimologije, ki je uresnicil celostni pristop k temu podrocju znanja in k raziskovanemu gradivu.«7 Dejansko je Oleg Nikolajevic ustvaril moskovsko etimolosko solo, izvedel je pravi preobrat v razumevanju nalog etimologije, izoblikoval je njena zgodovinska nacela. Njegova erudicija mu je omogocala, da je snemal z besede razlicne plasti casa in odkrival njen nekdanji pomen, vendar je vselej tudi poizkusal videti besedo kot najvaznejso enoto kulture, v kateri je zivela. Ko je rekonstruiral jezikovne relikte, je znal vanje vdihniti zivljenje, zaradi cesar so potovanja v globine zgodovine pod vodstvom Trubacova tako privlacna. Dolga leta (1961-2002) je bil predstojnik Oddelka (do l. 1986 - sekcije) za etimologijo in onomastiko na Institutu ruskega jezika V. V. Vinogradova Ruske akademije znanosti. V obdobju 1966-1982 je bil namestnik direktorja Instituta. Od l. 1963 je zacel izdajati revijo Etimologija, bil pa je tudi glavni urednik revije Voprosy jazykoznanija in predsednik Nacionalnega komiteja slavistov Rusije (1996-2002).
Znotraj jezikovne politike posameznega jezika se morajo tako z narodnega kot mednarodnega vidika izcistiti pojmi in posledicno tudi izbor najustreznejsih izrazov. Avtor se v zvezi z resevanjem zadreg ...pri jezikovnopoliticnem izrazju sklicuje na razpravo A. Ade Vidovic Muha Sodobni polozaj nacionalnih jezikov v luci jezikovne politike (na str. 71; vir razprave: Obdobja 20 - Metode in zvrsti, 2003, 5-25). Pri Slovencih kot jezikovni naciji je npr. pojem knjiznega jezika enacen z nacionalnim jezikom, ki pa je v EU obravnavan kot uradni jezik, npr. sintagma prvi jezik ima ze sirse pojmovno okolje. Z vidika dikcije EU je aktualna raba uradni jezik (nasproti redkejsi nacionalni jezik, medtem ko se drzavni jezik ne rabi). Dobra primerjalna oz. kontrastivna studija izrazja s podrocja jezikovne politike v sedanjih (novonastalih) drzavah slovanskega sveta bi lahko pokazala, do katere mere je izrazje specifika jezikovnih razmer v doloceni drzavi in kateri izmed znotrajdrzavnih pojavov so toliko univerzalni, da predstavno in pojmovno omogocajo tudi univerzalnejsa poimenovanja; z vstopom v mednarodno skupnost tipa EU pa je (bilo) glede na pridobljeno mednarodno vlogo treba prevzeti se druga/vzporedna izhodiscna merila poimenovanja. Proces institucionalizacije hrvascine se je od konca leta 1990 nadaljuje s pospeseno politiko terminoloskega nacrtovanja. Hitrejse oblikovanje enovite in splosnosprejemljive pravopisne norme pa ovirajo skrajno negativni purizem v vec oblikah in t. i. »paranormativnimi prirocniki«. Pomembno bi bilo poudariti, da si je v srbskem jeziku na ravni /za/pisanega jezika ideologizirani privilegij pridobila cirilica, medtem ko z latinicno pisavo tekmuje mednarodni nacin precrkovanja. Pri bosanscini bi veljalo izpostaviti, da se bo o pravi jezikovni politiki v Bosni in Hercegovini lahko zacelo govoriti sele, ko se bodo zakljucili procesi standardizacije vseh treh uporabljanih jezikov, tj. bosanscine, hrvascine in srbscine, in ko bodo vsi trije postali del zavesti in zlasti zdravih medkulturnih povezav med prebivalci BiH. Crnogorscina je status uradnega jezika dobila l. 2007, vendar proces standardizacije se poteka - o pravopisu crnogorscine odloca heterogena ekspertna skupina, pretezno sestavljena iz Necrnogorcev; pri vsem tem pa je mogoce najslabse to, da je omenjena skupina samo rezultat nezmoznosti sodelovanja prejsnjih dveh ekspertnih skupin - ene emotivno- tradicionalnejse in druge bolj pragmaticno-razumsko usmerjene. Makedonski jezik je od leta 1998 potrjen kot uradni jezik drzave Republike Makedonije, vendar se mora jezikovna politika ukvarjati z visoko narodnostno nehomogenostjo, zlasti na zahodu drzave je intenzivno sobivanje makedonscine in albanscine; postopoma se resujejo tudi problemi, povezani s standardizacijo precrkovanja iz tujih latinicnih pisav v cirilico in obratno. Spremenjene jezikovne situacije v slovanskih drzavah po l. 1990 so vsekakor velik interdisciplinarni izziv za jezikoslovce in za resnicnejso oz. aktualno sliko stanja jih je treba predstaviti z razlicnih zornih kotov. Nove druzbeno-politicne okoliscine so v vecji ali manjsi meri spremenile status jezikov in jezikovnopoliticne strategije, zato avtor in urednik W. Lubas povzema tri nosilne etape v (pre)oblikovanju koncepta jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja: 1) jezikovna situacija in nacrtovanje jezikovnega statusa (ki vkljucuje razmerja med jeziki in odnos do jezikov, vpliv globalnega jezika, jezikovne predsodke in stereotipe, jezikovni prestiz, jezikovno revitalizacijo, jezikovno ogrozenost, medgeneracijski prenos, jezik v vzgoji in izobrazevanju, jezik v medijih in v javnih ustanovah (sodstvo, zdravstvo, drzavna uprava itd.) in jezik novonastalega zivljenjskega sloga (prostocasne dejavnosti kot rekreacija, duhovna gibanja idr.)), 2) nacrtovanje korpusov in 3) nacrtovanje naslovnikov oz. uporabnikov s programom vpeljevanja in posplosevanja (sem se pristevajo tudi jezikovne pravice kot niz pravnih, politicnih in eticnih nacel, kolektivne in individualne, povezane z nacionalno zakonodajo in mednarodno regulativo). In ce druzbeno- politicne spremembe in preoblikovanja vplivajo na status jezika, imajo velik vpliv na ustvarjanje korpusov in pridobivanje naslovnikov tudi kulturne spremembe - vseskozi se namrec soocata uzakonjeni kulturni kanon in popularna oz. masovna kultura, pojavljajo se novi tipi subkulture, vezani na novo glasbo, sport, prostocasne dejavnosti ipd. Vedno bolj se uzavesca soodvisnost jezikovne politike in jezikovne kulture.
Ambos per- tenecieron a la denominada como generación de 1936, de gran relieve en el cul- tivo de las ciencias humanas en España en la segunda mitad del siglo XX, aunque varios de sus miembros ...iniciaron su labor incluso antes de la guerra civil. C) Se estima que el texto de mayor alcance filosófico personal de José Fe- rrater Mora es el aludido «De la materia a la razón». Déjesenos añadir por nuestra cuenta que entre el hombre y el animal hay sin embargo discontinuidades; que en la cultura aparecen por igual discontinuidades; ...
Das Phänomen der Grenze gehört zu den großen Fragen der Menschheit. Erika Hammer interessiert sich für ihre thematische und poetologische Qualität als Raum des Übergangs, als liminale Zone. Am ...Beispiel der Romantrilogie von Terézia Mora stellt sie dar, dass diese Zone in posttraditionellen Gesellschaften der Gegenwart omnipräsent wird, kein Außen hat und als permanente Liminalität zu verstehen ist. An Nicht-Orten der Grenzen von Ordnungen entstehen so monströse Figurationen. Mit diesem Ansatz befragt sie die Romane um den Protagonisten Darius Kopp danach, wie durch narrative und sprachliche Gestaltung Monstrosität inszeniert wird und wie durch intertextuelle und intermediale Grenzüberschreitungen Text-Monstra entstehen.
Abstract The Aza lineage was a modest Castilian aristocratic group that acquired quotas of power and certain fame during certain phases of its existence. ...it has received relatively little ...attention on the part of scholarship throughout the ages. ...for the period between the thirteenth and the fourteenth centuries, there is only one study by the early-modern genealogist Luis de Salazar y Castro, of questionable merit in certain aspects of his narrative. ...we will consider the position of the family members within the social hierarchy of the moment; and, secondly, we will gauge the family's economic power and its seigneurial capacity in the northern plateau region (Meseta Norte).
PDF
