Pokop v Emoni Bernarda Županek; Alenka Miškec; Špela Karo ...
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2022, Volume:
24, Issue:
2
Journal Article
Peer reviewed
Open access
V prispevku raziskujemo materialne sledove vraževernih in magijskih praks na grobiščih rimske kolonije Emone. Prebivalci mesta so svoje umrle pokopavali na treh velikih grobiščih ob glavnih ...vpadnicah: vzhodno ob cesti proti Neviodunu, severno ob cesti v Celejo in Petoviono, zahodno ob cesti proti Akvileji. Doslej je bilo na vseh treh grobiščih odkritih prek 3000 grobov iz 1. do 5. stoletja. Raziskave kažejo, da se obsežna grobišča dolgo živeče Emone niso spreminjala samo v prostoru, ampak tudi v času; ponekod je dokumentirana prekinitev uporabe grobišča med zgodnjo in pozno fazo ali več fazami. Spreminjal se je tudi način pokopa: v 1. in 2. stoletju so Emonci svoje mrtve sežigali, od 3. do 5. stoletja pa pokopavali nesežgane. Izjemoma prve skeletne grobove zasledimo že v 2. stoletju. Zelo raznovrstna je bila grobna arhitektura, prav tako pridatki; ti se razlikujejo po številu in strukturi. Nekateri v grob položeni predmeti, kot so bule, obeski v obliki falusa in lunule ter steklene jagode, so lahko imeli funkcijo amuleta. Emonci so jih nosili že za časa življenja za obrambo pred zlom. Nekatere predmete, na primer novce, so svojci umrlih položili v grob za lažji prehod in bivanje v svetu mrtvih. Za zaščito živih pred umrlimi so uporabljali različne rituale, med drugim pokop na trebuhu ali pridajanje žebljev, ki naj bi umrlega zadržali v grobu, ter prilagali zelo dragocene predmete v grobove mladih, prezgodaj umrlih, deklet. Materialni ostanki vraževerja in magijskih praks na emonskih grobiščih kažejo, da je bila kolonija Emona tudi v tem pogledu del rimskega sveta, kjer je bila uporaba zaščitnih amuletov vsakdanja praksa, in v katerem so bili ugotovljeni analogni sledovi pogrebnih ritualov.
Z arheološko interpretacijo lidarskih podatkov in terenskim delom smo raziskovali obseg in tloris poznoantične naselbine. Določili smo potek obodnega zidu ter število in obliko stavb, prepoznali ...cisterno in cerkev. S sondiranjem smo ugotovili posamezne konstrukcijske detajle in na tlaku ene izmed stavb odkrili zoglenele ostanke kulturnih rastlin. Kronologija poselitve se opira na tipokronološko analizo predmetov; prvo zanesljivo poselitev nakazujejo predmeti iz 4. st. in z začetka 5. st., povezujemo jih z opremo vojakov in uradnikov. Največjo poselitev nakazuje veliko število arheoloških predmetov s konca 5. st. in začetka 6. st. Glede na način gradnje stavb v strnjenih nizih in omejen prostor domnevamo, da so večino prepoznanih objektov zgradili v tem obdobju. Posamezne drobne najdbe povezujemo z Germani, dele vojaške opreme oficirjev in poveljnikov ter pečat s portretom Justinijana I. pa z bizantinsko vojsko in upravo.
V bronasti dobi so od prehodnega obdobja pozne bakrenodobne kulture Somogyvár-Vinkovci pa vse do kulture žarnih grobišč obstajali različni tipi naselbin, in sicer naselbine raztresenega tipa in ...manjši zaselki, pogosto nanizani blizu drug drugega, ter tudi strnjene naselbine. V njih so bile stavbe razporejene polkrožno okoli osrednjega “vaškega trga”, kar dobro ilustrira tlorisna slika naselbine Pod Grunti – Pince pri Lendavi iz srednje in zgodnje pozne bronaste dobe. Med njimi pa posebej izstopajo nekatere utrjene naselbine, kot je Oloris, morda pa tudi Pod Grunti – Pince. Tudi v pozni bronasti dobi oz. v času kulture žarnih grobišč so bile običajne naselbine raztresenega gručastega tipa, a so obstajale tudi strnjene naselbine, ki pa so bile zasnovane drugače, in sicer po ortogonalnem konceptu, kot sklepamo na osnovi naselbin na Pobrežju in v Ormožu, slednja je bila tudi utrjena z nasipom in obrambnim jarkom. Čeprav so podatki o načinu pokopavanja v bronasti dobi še maloštevilni in zelo skopi, pa vendarle lahko domnevamo, da je bilo skozi ves čas – le z izjemo srednje bronaste dobe v času kulture bronastodobnih gomil – običajno sežiganje preminulih, kar naj bi veljalo tako za kulturo Somogyvár-Vinkovci kot za kulturo Kisapostag v zgodnji bronasti dobi, pa za virovitiško kulturo v pozni srednji in zgodnji pozni bronasti dobi ter seveda za kulturo žarnih grobišč v pozni bronasti dobi.
Leta 2002 so na pobočju Gorjancev v bližini Gorenjega Suhadola naleteli na večji depo bronastih predmetov. Sestavljajo ga napadalno orožje, orodje, nakit, pločevina in ingoti. Časovni razpon ...predmetov sega od srednje bronaste dobe do začetka mlajšega obdobja kulture žarnih grobišč. Primerjave za večino predmetov iz depoja se najdejo v depojih druge stopnje KŽG iz Karpatske kotline in z zahodnega Balkana.
Z najdišča Gradec pri vasi Krn v Posočju izvirajo arheološke najdbe nakita, bronastih posod, orodja in orožja iz starejše in mlajše železne dobe, ki jih je izkopal nepooblaščen iskalec ...arheoloških najdb z detektorjem kovin. Med najdbami sta posebno pomembna bronasta figuralna situla iz konca 5. ali začetka 4. st. pr. n. št. ter bronasta čelada etruščansko-italske vrste iz 2. oz. začetka 1. st. pr. n. št. Terenske raziskave so pokazale, da je najditelj predmete izkopal iz žganih grobov, medtem ko je bila čelada morda prej votivni predmet kot grobni pridatek. Odkrit je bil tudi nedotaknjen bojevniški grob iz poznolatenske stopnje LT D1. Menimo, da je Gradec pri Krnu verjetno povezan z gorsko potjo, ki so jo v železni dobi uhodili po rudonosnem območju med dolino reke Soče in Bohinjem.
Na sedlu severno od gradišča na Jelenšku nad Godovičem pri Idriji sta iskalca “ajdovskega zaklada z Jelenška” naletela na železnodobne grobove z bogatimi pridatki. Odkritju je leta 1993 sledilo ...zaščitno arheološko izkopavanje. Raziskanih je bilo 37 planih žganih grobov. Grobni pridatki kažejo zelo uniformno podobo in grobišče datirajo v mladohalštatski stopnji Sv. Lucija IIb2 in IIc. Med pokopanimi so bili bojevniki, rokodelec (livar), ženske in morda otroci. V članku kratko predstavljamo način pokopa in grobne pridatke ter utemeljujemo datacijo najdišča na primeru fibul. Sledi pred- stavitev nekaterih opažanj in izhodišč za analizo pomena najdišča v starejši železni dobi, ko je bil Jelenšek na meji dveh zahodnoslovenskih halštatskih skupin, posoške (svetolucijske) in notranjsko-kraške.
V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – ...naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen. Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.
V članku obravnavamo skupino predmetov iz starejše železne dobe, ki so jih v devetdesetih letih 20. stoletja nestrokovno izkopali na območju Ulake nad Starim trgom pri Ložu. Predmeti so bili grobni ...pridatki in del jih izvira iz dekliškega skeletnega groba. Datacijo v starejšo železno dobo nakazujejo v prvi vrsti fibule – čolničasta, kačasta in certoške. Grobovi in posamične najdbe z območja naselbine nakazujejo, da je bilo v starejši železni dobi na Ulaki gradišče, ki je verjetno po zatonu Križne gore prevzelo vodilno vlogo v Loški dolini.
notranjsko-kraška skupina se na osnovi vseh dosedanjih arheoloških raziskav, zlasti najnovejših (arheološka izkopavanja, lidarska snemanja s terenskimi preverjanji), kaže kot izredno kompleksno ...strukturirana socialna tvorba, kar zadeva tako značilnosti njene poselitve kot družbeno sfero. Svojo vlogo so zagotovo igrale geografska razgibanost prostora in naravne danosti za poselitev, kot so na eni strani notranjska polja in podolja s svojimi obrobji ter na drugi strani Kraška planota, kar je pogojevalo boljšo ali slabšo povezanost posameznih lokalnih skupnosti v okviru celotne kulturne skupine. novejše raziskave so pokazale, da so bile skupnosti teritorialno dobro organizirane in so svoj teritorij nadzorovale in varovale, kar najbolj jasno nakazujejo obrambne zapore na severnem kraškem robu. Glede na različnost v načinu pokopavanja ter na specifičnosti v nošnji/nakitu pridejo do izraza tudi druge fasete njene identitete, njene družbene strukturiranosti. Po samosvojem kulturnem izrazu se jasno razlikuje od sosednjih kulturnih skupin.
Arheološki strokovni javnosti je Zagorje ob Savi znano že več kot stoletje, odkar so konec 19. stoletja naključno odkrili grobove iz starejše železne dobe. Leta 2011 so tod potekala zaščitna ...arheološka izkopavanja, ki so doprinesla k poznavanju najdišča in pokazala na njegov pomen. Odkritih je bilo 9 skeletnih grobov, od katerih sta bila dva otroška, dva ženska in pet moških. Izstopata grob z bronasto pasno garnituro ter grob z dobro ohranjenim ženskim okostjem in pridanimi jantarnimi jagodami, bronastim lasnim obročkom, kačasto fibulo ter lončkom. Odkrite so bile še druge najdbe, ki kažejo, da je na istem prostoru v pozni bronasti oziroma zgodnji železni dobi obstajala naselbina.
Najdbi fibule in sulice, odkriti nad Savo pri Litiji, dodatno osvetljujeta fenomen planega skeletnega pokopa, ki se je ob koncu halštatskega obdobja uveljavil v Zasavju.
PDF