Članek obravnava prevod novele Amy pisateljice Mire Mihelič, ki ga je za francosko antologijo Nouvelles Slovènes (1969) pripravila Elza Jereb. Besedilo, v katerem se klasične pripovedne tehnike ...prepletajo z zametki modernističnih prijemov, ima tudi nekaj skladenjskih posebnosti, med katerimi najbolj izstopa za slovenščino nenavadno pogosta raba deležnika in deležniških struktur. Prevod odlikujeta zvestoba in natančnost, pa tudi izrazit posluh za ritem. Skladenjska in nekatera druga drobna odstopanja nikjer ne spreminjajo pomena izvirnika, temveč, nasprotno, ta pomen ohranjajo in utrjujejo. Preprost poseg, kot je denimo poenotenje kurzivnega zapisovanja določenih izrazov, brez nasilnega poenostavljanja pripomore k jasnosti besedila. Prevajalska rešitev, ki (kvazi) fonetični zapis govorjene nemščine pretvarja v knjižno različico, pa nas navaja k razmisleku o alternativnih možnostih, ki bi morda v polnejši meri ohranile družbenozgodovinske konotacije in komični naboj izvirnika.
Prispevek najprej predstavi Foucaultovo dvojno pojmovanje heterotopije in Böhmejevo razumevanje atmosfere v okviru ekološke estetike narave, nato se osredini na heterotopije vrtov v Tavčarjevih ...črticah in noveletah ter jih opazuje tudi z ekokritiškega vidika. V čustveno, mestoma impresionistično ubesedenih vrtovih, ki referirajo tudi na stvarne lokacije, je prepoznavna matrica locusa amoenus. Zapisujejo se kot drugi prostori, največkrat v vlogi romantične heterotopije, kar pomeni, da od referenčnih družbenih prostorov 19. stoletja niso povsem izolirani, ampak vzpostavljajo z njimi relacijska razmerja, jih zrcalijo in spodkopavajo.
Brz razvoj digitalne humanistike i njezinih metoda omogućili su prije svega sve veći kapacitet računala i mogućnost izrade opsežnih računalno čitljivih korpusa tekstova koji omogućuju tzv. udaljeno ...čitanje. Unatoč teorijskim stavovima da pomno čitanje treba zamijeniti udaljenim čita-njem, istraživanja potvrđuju da je relevantno kvantitativno istraživanje moguće samo na temelju poznavanja rezultata istraživanja klasične književne povijesti. Stilometrijom kao kvantitativnom statističkom analizom stila odnosno međusobnom usporedbom tekstova na temelju mjerljivih obilježja dobivamo uvid samo u određeni segment stila, ali i uvid u veću skupinu tekstova u koju su uključeni i nekanonski tekstovi čiju su važnost istaknuli i drugi smjerovi u istraživanju književnosti. Ot-krivamo da prikaz rezultata stilometrijske analize slovenske pripovjedne književnosti od prve polovice 17. stoljeća do prve izvorne slovenske priče iz 1836. godine predstavlja pojedina razdoblja razvoja slovenske pripovjedne književnosti s prepoznatljivim snažnijim autorskim signali-ma, a unutar razdoblja i sa žanrovskim signalima. Određene veze među njima ukazuju na potrebu daljnjih, detaljnijih istraživanja.
Ketteju je ritem osnovna prvina poezije, zato le redko uporablja prosti verz, kar je v nasprotju z ugotovitvami starejše literarne zgodovine. Obenem je njegov metrum izjemno raznolik. Iz ...tradicionalne poezije in ljudske pesmi je prevzemal vse, kar je bilo neregularno: neregularno silabotoničnost in toničnost, mešanje silabotoničnega in toničnega verza, nečisto rimo. Prav tako je eksperimentiral s silabotoniko: neurejeno je mešal trozložne metrume, urejeno mešal jambe in troheje v lirski poeziji (a ne v epiki kot pesniki 19. stoletja).
Prispevek nudi vpogled v razvoj sodobnega pesništva v Italiji (1945-2016), ki nastaja v presečiščnem pasu med slovensko in italijansko književnostjo ter v neposrednem stiku z italijanskim lokalnim ...slovstvom. Od konca druge svetovne vojne do danes je nastal velik korpus pesniških besedil, iz katerih pronica bivanjska in duhovna empirija prostora. Pregled opušča individualne avtorske poetike in zasleduje skupen umetniški jezik posameznih obdobij, tj. vsebinske formulacije, ki se ponavljajo v več besedilih pri različnih avtorjih in postanejo sčasoma ustaljene podobe z jasno opredeljeno semantiko. V podobnih koordinatah razbiram izbiro umetniškega jezika, ki je po Lotmanu (2010: 28) "nosilec informacije" in tako kot snovno gradivo "poustvarja model sveta".
V prispevku so obravnavane osnove, procesi in funkcije mitičnih transformacij v pesniškem ciklu Odisej Gregorja Strniše. Doumevanje preteklosti nam da zaznati deridajevsko igro razlik, dvoumnosti, ...subjekt Strniševe poezije pa odkriva potepuško izkušnjo humanitete kot izkušnjo izven tradicionalnega metafizičnega diferenciranja življenja in smrti. Strniševa nova mitologija omogoča, da se podobe starodavnih svetov ponovno vzpostavijo s pomnoženimi perspektivami, da se to posreduje s pomočjo kompleksne optike spoznanj o preteklosti in da se tako določi izkušnja 20. stoletja. Nov mitični svet Gregorja Strniše predstavlja skrivnostno dimenzijo, v kateri so znaki nevidnega istočasno tudi namigi in skrivajo ne le eksotičen pomen preteklosti, ampak tudi mračno ontološko izhodišče seštevka preteklih dogodkov in zgodb o njih.
PDF
