Članek podaja osnovni pregled neformalnega učenja tujih jezikov v Sloveniji, saj je do sedaj objavljenih le malo virov s podatki o tej tematiki, čeprav bi bili pri odločanju o tujejezikovnem ...izobraževanju in jezikovni politiki vsekakor koristni. Pregled ločeno obravnava tri starostne skupine: predšolske otroke, šolsko mladino ter odrasle. Obseg in oblike neformalnega učenja tujih jezikov kot tudi nabor najpogostejših jezikov se med temi skupinami nekoliko razlikujejo. Prispevek črpa iz razpoložljivih podatkov, ki niso enako celostni in zanesljivi kot podatki o formalnem učenju tujih jezikov, vendar nakazujejo nekaj razmisleka vrednih trendov, na primer velik porast učenja tujih jezikov v predšolski in osnovnošolski dobi ter rastoče povpraševanje po nekaterih jezikih, ki so v formalnem izobraževanju zelo redko zastopani.
Začetek izobraževanja mlekarjev sega še v čas Avstro-Ogrske, ko je na Vrhniki delovala mlekarska šola. Za časa Kraljevine Jugoslavije je šolanje potekalo v Mlekarski šoli Škofja Loka. Neposredno pred ...začetkom II. svetovne vojne je v Kranju bila zgrajena nova šola z mlekarno, ki je bila namenjena prav za izobraževanje mlekarjev. Šola je začela z delom po II. svetovni vojni. Najprej se je imenovala Mlekarska šola Kranj, potem je postala Mlekarski šolski center, nato Srednja mlekarska in kmetijska šola Kranj. Šola je sedaj v Strahinju pri Naklem in se imenuje Biotehniški center Naklo.V času, ko je nastala fotografija (šolsko leto 1966/1967), se je imenovala Mlekarski šolski center, imela je eno učilnico in okrog 60 učencev. Ko sem se leta 1982 ob delu vpisal v tehniško šolo, se je imenovala Srednja mlekarska in kmetijska šola Kranj, vpisanih je bilo skoraj 400 učencev. Kljub temu, da v šolskem poslopju ni bilo več internata in stanovanj, je prostora bilo premalo in pouk smo imeli tudi v najetih prostorih v Predosljah.Kot zanimivost naj omenim, da sta v tistem času, ko sem prvič prišel v Kranj, na področju Jugoslavije delovali dve mlekarski šoli. Poleg kranjske je delovala še šola v Pirotu. Tam so se šolali učenci iz ožje Srbije, Makedonije, Črne Gore in Kosova, v Kranju pa smo se zbrali učenci iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Vojvodine! V mojem razredu nas je bilo 33, od tega je bilo devet učencev iz Slovenije (le eden je bil iz Kranja), trije so bili iz Vojvodine, preostali smo bili iz Hrvaške. V tedanjem drugem letniku je sestava bila podobna, le da so imeli še učence iz Bosne in Hercegovine. Kljub temu na prvi šolski dan ni v šoli bilo niti enega ateka ali zaskrbljene mamice, za vse smo mulci morali poskrbeti sami! Ko se tega spomnim in slišim zgodbice o današnjih študentih, ki jih prvi dan na fakulteto spremljajo mamice, mi gre kar malo na smeh!Drugi del zgodbe, zelo pomemben, so kavbojke! To so moje prve prave kavbojke, italijanske Super Rifle. Niso bile nove, kupil sem jih od sošolca iz drugega letnika, ki jih je prerastel, pomembno je bilo to, da so bile moje prve originalne, niso bile prav pogoste v tistem času! Pomembno je bilo tudi to, da sem jih kupil z denarjem, ki sem ga zaslužil z delom v mlekarni. Obvezna praksa sicer ni bila plačana, nadure in nedeljska dežurstva pa so nam plačali. Priznati moram, da sem na prvi plačilni dan bil kar malo vznemirjen, ko sem na blagajni dobil prvo vrečko z denarjem in priloženo plačilno listo! Urna postavka je bila cca 500 Din, toliko so dobili tudi redno zaposleni navadni delavci, kot smo takrat rekli! Plače v mlekarni so v tistem času bile kar dobre, saj so delavke za stroji v takratnem Tekstil-indusu dobivale komaj 60.000 Din, za razliko od delavcev v mlekarni, ki so zaslužili od 85.000 do 90.000 Din, kvalificirani mlekarji so seveda zaslužili nekaj več! No, za primerjavo naj povem, da je porcija pasulja brez mesa v takratni samopostrežni restavraciji v centru Kranja, stala 550 Din! Če se komu ljubi primerjati, naj malo preračunava razmerja med tedanjimi in sedanjimi plačami!Moram priznati, da sem mislil, da se ne spomnim veliko iz tistih časov, vendar vidim, da en spomin prikliče drugega in bi lahko napisal še veliko tega, mogoče malce nepovezano, bi pa se vendarle še kaj našlo!Prispeval: Petar Ribarić
PDF
