Fjodorov kljub usmerjenosti v prihodnost ostaja v svoji filozofiji zelo patriarha- len, kar je nedvomno se eden izmed razlogov za priljubljenost med ruskimi bralci. Ceprav se v svojem pisanju ...distancira od zenskega principa, ne moremo trditi, da je imel do zensk diskriminatoren odnos. Oba spola je jemal enakovredno - tako moskega kot zensko je videl kot »so-delavca«, ki sta nujna akterja pri doseganju skupnega cloveskega cilja. Spolnost je bila zanj nepotrebna sla, ki jo je potrebno pre- povedati, saj predstavlja oviro pri doseganju visjega cilja. Vse svoje sile moramo kot bratje in sestre vloziti v vstajenje svojih mrtvih ocetov in mater. George M. YounG zapise: »Fjodorov zasnuje prihodnost brez razkroja in smrti; vecnost, v kateri bo svet zavedno vstal in ne bo nikoli vec padel, v kateri se bo vrnilo vse izgubljeno in tudi nadomescanje ter umazano delo spocetja in rojstva otrok ne bo vec potrebno« (1997: 178).4 V kozmisticnemu projektu Fjodorova ni prostora za nova rojstva. Raju bodo (vecno) prica samo tisti, ki so zivi, in tisti, ki bodo vstali od mrtvih. Cloveska vrsta za prezivetje ne bo potrebovala novih spocetij, saj bodo vsi ljudje ziveli v nesmrtnosti. Kategorijama »space art« in »zero gravity art« lahko dodamo tudi najbolj ocitno - »postgravitacijska umetnost«, ki kaze na enkratnost in svojevrstnost petdesetle - tnega projekta. Postgravitacijska umetnost vizionarsko gleda v prihodnost, ko se bo projekt dovrsil in bo nastopil cas razvoja umbota, ustvarjenega s pomocjo petdese- tletne predstave. Stvaritev, namensko ustvarjena za vesolje, bo v vesolju prepuscena samostojni evoluciji, ki bo pokazala specifiko novega okolja in njenih potencialov za nadaljnji razvoj. V tem kontekstu predpona »post-« kaze na preseganje gravitacije, obenem pa tudi na dogodke, ki se bodo vrsili »po« zakljucnem letu 2045. Nadaljnji razvoj bo dolocala emancipacija tehnoloskega in razvoj nove stilne formacije telelo- gije, ki z digitalizacijo omogoca posiljanje slike, svetlobe ali zvoka z enega konca na drug. Telelogija je trenutno ena izmed strategij postgravitacijske umetnosti, ki kaze na prihodnjo spremembo umetniske paradigme in nov nacin osvobajanja slike. Slika, obesena na steni se je zacela osvobajati od okolja ze z izstopom iz okvirja, nadalje pa smo lahko s pojavom umetniskih ambientov oz. kabinetov v sliko tudi vstopili. Cas, ki prihaja, je cas teleslike, ki se brez vidnega ali fizicnega prenosa premesca na drug konec in tako premaguje ustaljeno pojmovanje casa in prostora. Predvidena emancipacija tehnoloskega in napoved nove stilne formacije postavlja postgravita- cijsko umetnost na posebno mesto znotraj space arta in zero gravity arta, saj gre za enovito celoto, ki v kontekstu umetnosti sinhrono predstavlja in hkrati ze uresnicuje svojo vizijo. Fjodorov postavlja na mesto homo sapiensa (umnega cloveka) novega homo sapi- ens immortalisa (nesmrtnega cloveka), ki bo z lastnim umom druzno premagal smrt. Stirinajst igralcev, ki sodelujejo v petdesetletni predstavi Noordung 1995-2045, bo umrlo do leta 2045, nadomestili pa jih bodo njihovi substituti - umboti. Umbot bo tako pomenil posmrtno vstajenje igralca kot znaka v digitalni in tehnolosko dovr- seni obliki. Znak na odru bo leta 2045 prenehal igrati, prenesen bo v vesolje, kjer bo imel vse pogoje za lastno emancipacijo. Program syntapiens je sinteticni sapiens immortalis - nova inteligenca - sapiens, ki ne bo pripadal vec zemlji, ampak bo v vesolju postal naslednji korak v evoluciji. Naredil ga bo clovek, a bo popolnoma emancipiran od vsega cloveskega. Petdesetletna gledaliska predstava ima funkcijo katalizatorja za emancipacijo tehnoloskega; umbot bo imel podobne predispozicije za ucenje kot jih ima clovek - kljub temu pa bo umbot na vseh nivojih abstrakten. Ravno to je tudi najvecja razlika med robotom (rabota) in umbotom (um/umetnost/ zaum + rabota) - medtem ko robot posnema mimezis, se umbot odmika od vsega cloveskega in predstavlja moznost razvoja v nekaj drugacnega, popolnoma neclove- skega (50 pojmov). Poleg strahu pred smrtjo je za cloveka 21. stoletja nujno, da se spopade tudi z drugim strahom pred nepoznanim - strahom pred tehnologijo oz. tehnofobijo. Teh- nologija, ki na enem koncu lahko vodi clovestvo v unicenje, lahko s pametnim ravna- njem povede cloveka v boljso prihodnost. Podobno kot Fjodorov tudi transhumanisti gledajo na naravo kot na nedokoncano delo. Ni nam potrebno sprejeti, da je sodobno clovestvo koncni izdelek evolucije. Navsezadnje je tudi nemogoce. Nase okolje se spreminja in evolucija cloveka je neizogibno dejstvo. Celo nas solarni sitem ima ome- jen rok uporabe. Ravno zato se je potrebno dokoncno resiti strahu pred tehnologijo in obcutkom, da je tehnologija hladna in nujno povezana z razosebljanjem cloveka. Integracija tehnologije je neizogibna in koncepti »nazaj k naravi« nam v danasnjem kontekstu ne sluzijo vec. Namestitev umbotov in njihov razvoj, ki se bo dogajal v ve- solju, pomeni na umetniskem podrocju uresnicitev tistega, kar je od cloveka zahteval Fjodorov - da se loci od Zemlje in postane stvarnik, namesto da bi zavedno ostal na ravni opazovalca. Koncni rezultat petdesetletnega projekta Noordung 1995-2045 ni zgolj skulptura z vsebino, ki bo levitirala v vesolju, ampak potencial tehnoloskega razvoja in tehnoloske emancipacije. Ze Nikolaj Fjodorov je izrazil, da je clovek edini prebivalec Zemlje z visoko inteligenco, kar ga postavlja na kljucno mesto nadaljnje evolucije. Prihodnji razvoj bo nedvomno pripadal neskoncnemu prostoru vesolja in se vecji integraciji tehnologije v clovekovo zivljenjsko okolje.
