Publikacija je dar Sveta za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije. Na platnici je žig Knjižnice Ministrstva za prosveto v Ljubljani.Oddelek za mejna vprašanja Znanstvenega inštituta pri IO ...OF se je do leta 1948 preoblikoval v Inštitut za narodnostna vprašanja.Jaka Avšič je na začetku pripovedi zapisal:»Ob koncu zime 1942-43 je narodno osvobodilno gibanje na Primorskem naraslo s tako silo, da je bil pritisk novih borcev s Primorske v brigade na Notranjsko in Dolenjsko prevelik. Potrebno je bilo partizanske čete in bataljone na Primorskem združiti v brigade in iz lokalnega bojevanja preiti na večje operacije, s katerimi bi se sovražniku prizadele še večje izgube na ozemlju bivše Italije. Takoj po izvršenem formiranju brigad smo sklenili udariti čez Sočo v Beneško Slovenijo. Brigadam smo dali te vojaške naloge: izvršiti prehod čez Sočo; združiti se na desni obali Soče; izvršiti čiščenje sovražnika v Brdih, v Beneški Sloveniji in Reziji; izvršiti mobilizacijo in oborožitev; zanesti narodno osvobodilno borbo med slovensko prebivalstvo do skrajnih zapadnih mej Slovenije in s tem ustvariti tudi pogoje za nadaljnje širjenje antifašističnega razpoloženja med italijanskim ljudstvom v Italiji … Pohod v Benečijo se je začel že med zbiranjem sil v brigade, kajti vsaka četa, vsak bataljon si je moral utirati pot na določeno zbirališče. Ostri boji so se vršili na Lokovcu, v Bači, na Prodih pod Voglom, v Trnovskem gozdu, pri Ajdovščini, na Lemežu in drugod. Ko je bilo formiranje brigad končano, sta obe brigade Simona Gregorčiča in Ivana Gradnika istočasno prekoračili Sočo. Čeprav je sovražnik zasedel vso dolino Soče, posebno vse prehode reke, je zopet pomagala partizanska iznajdljivost …« (str. 12-13). Publikacija obsega 24 strani in črno-bel zemljevid. Uvod z naslovom Beneški Slovenci je zapisal zgodovinar dr. Fran Zwitter. Avšičeva pripoved se začne na strani 12.
