Prispevek kritično osvetli vrsto in uporabo znanja o uporabnikih javnih mestnih odprtih prostorov v procesu in postopku načrtovanja in pokaže, da so predstave načrtovalcev o uporabniško-prostorskih razmerjih nepopolne, šibke in mnogokrat zelo drugačne od dejanskega stanja. Ugotovitve izhajajo iz rezultatov delavnic z načrtovalci mestne krajine ter iz opazovanj in kartiranj uporabe trgov in parkov v središčih dveh evropskih mest, Edinburgha in Ljubljane. Ker opažanja, zabeležena v obliki vedenjskih zemljevidov, grafično izražajo strukturne odnose in razmerja med fizičnimi kvalitetami prostora in njegovimi uporabniki, so orodje za izboljšanje, izpopolnitev in izostritev predstav o potencialni in dejanski uporabi prostora in v tem pogledu temelj za boljše sodelovanje med uporabniki in načrtovalci, saj z zagotavljanjem prepoznavanj možnih ali pričakovanih vedenjskih vzorcev v prostorih lahko vodijo v učinkovito in odgovorno načrtovalsko prakso.